Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kdaj ste si na pamet zapomnili telefonsko številko in se je še spomnili čez mesec ali dva? Pred mobilnimi telefoni in v času telefonskih govorilnic je vsak od nas imel v svoji glavi kratek telefonski imenik najpomembnejših stikov. Nismo se zanašali na imenike v telefonih in njihove arhive na spletnih strežnikih. Morda smo že občutili fantomski klic, ko se nam je zdelo, da telefon vibrira, torej nas nekdo kliče, pa čeprav telefon ni bil blizu. Skomignemo z rameni. Se pač zgodi!

Zaskrbljenost zaradi vpliva interneta in tehnologije ni nekaj novega. Nicholas Carr se je leta 2008 spraševal, ali nas Google poneumlja. Ali uporaba iskalnika skrajšuje čas pozornosti in škoduje inteligenci. Tudi to se nam dogaja. Vemo, da nekaj vemo, pa se ne potrudimo dovolj, da bi se tega spomnili, raje takoj uporabimo spletni iskalnik. Spomin pa je možganska funkcija, ki zahteva svoj odmerek treninga. Carr ima občutek, da se nekaj ali nekdo igra z njegovimi možgani, spreminja povezave med nevtroni v njih in mu reprogramira spomin. »Pamet mi ne deluje več, kot mislim, da mi je, temveč se spreminja. Ne razmišljam več enako, kot sem razmišljal.« Trdil je, da mu je internet vzel sposobnost koncentracije in poglobljenega razmišljanja.

Carr je leta 2010 izdal knjigo The Shallows, v kateri teorijo iz članka nadgradi z mnenjem, da moderne tehnologije spreminjajo vedenje možganov. Ni pa edini, ki povezuje internet s slabljenjem možganskih funkcij. Susan Greenfield je v članku leta 2009 zapisala: »Jasno je, da dvodimenzionalni svet zaslonov, ki ga za svojega sprejemajo mladi in starejši, vpliva na spreminjanje vedenja.« Čas pozornosti je krajši, osebne veščine komunikacije so zmanjšane, po njenem mnenju pa izgubljamo tudi sposobnost abstraktnega mišljenja. Predlani je o tem napisala knjigo Mind Change.

Samo vprašanje časa je bilo, da se bo nekdo pozabaval tudi z vprašanjem o vplivu digitalizacije na razvoj možganov otrok in mladostnikov. Pred dvema tednoma je v Ljubljani ob prevodu knjige Digitalna demenca v slovenščino gostoval nemški psihiater Manfred Spitzer. Opozoril je starše in politiko, naj dobro premislijo, kdaj, če sploh, velja učenje obogatiti z digitalnimi gradivi. Tako smo se znašli v precepu. Del strokovne javnosti zagovarja digitalizacijo učenja, kajti drugače bomo kot družba v prihodnosti zaostali, manjši del pa svari pred tem.

Prezgodaj je trditi, ali nam tehnologije v prenesem pomenu res preoblikujejo možgane, bolj ali manj pa je jasno, da postaja povezava med obema – med možgani in tehnologijami, ki jih vsak dan uporabljamo – vse bolj prefinjena. Na novo postavljamo meje, kaj imamo shranjeno v svojem spominu in kaj smo pripravljeni prepustiti svojim napravam in spletnim storitvam. Morda je še največji problem v odvisnosti od tehnologij, saj si ne moremo niti predstavljati več, kako bi živeli, če bi internet čez noč nehal delovati. Krilatica na večno vprašanje namreč je: »Bom vprašal strica Googla.« Če nič drugega tehnologije zelo dobro podpirajo lenobo.

Več v novi številki revije Vklop!