Ana Špacapan

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ampak ker sem že skoraj v tisti famozni »jeseni življenja« in mi še vedno ni uspelo uresničiti vsega, kar sem si nekoč zamislila, načrtovala ter sanjala, toliko bolj upam, da bo njemu uspelo. Če mu uspe to, kar počne zdaj, bo to zanj res velik korak naprej. Če mu ne uspe, pa pravzaprav tudi. Nikolas namreč skupaj z nekaj prijatelji razvija precej zahtevno računalniško igro. Faza, ko je igre samo igral, je očitno minila. Zdaj jih ustvarja. In vse, kar se dogaja v zvezi z njihovo igro, ki je še v razvoju, se mi zdi precej fascinantno. Ekipa mladih nadobudnežev je v nekaj tednih na eni od družbenih platform zbrala že precej več kot milijon ogledov in okoli igre ustvarila presenetljivo veliko, predvsem pa zelo zavzeto skupnost ljudi, ki čakajo na njen uradni izid. Ta naj bi bil že prihajajočo nedeljo. In bolj ko se nedelja približuje, bolj je Nikolas živčen. Kaj, če bo vse skupaj propadlo? Kaj, če igre nihče ne bo igral? Kaj, če so številke na družbenih omrežjih eno, resničnost pa nekaj povsem drugega? In predvsem: kaj, če je za vse skupaj zapravil mesece življenja? Vsakič mu odgovorim isto: »Nisi.« Tudi če bi se igra v nedeljo izkazala za popoln polom, teh mesecev ni vrgel stran. Medtem se je namreč naučil stvari, ki jih ne dobiš iz učbenika in ti jih profesor težko razloži pred tablo. Fantje so oblikovali, programirali, testirali, popravljali napake, se prepirali, dogovarjali, organizirali delo, gradili skupnost in se začeli ukvarjati celo z odnosi z javnostmi ter pravnimi zadevami. Skratka, nehote so skočili naravnost v svet biznisa. Samo da je ta svet danes precej drugačen od tistega, v katerega smo nekoč vstopali mi. In to je ena od stvari, ki jih je prinesel tehnološki napredek. Lahko ga preklinjamo, se zgražamo nad tem, koliko časa mladi preživijo pred zasloni, razpravljamo o umetni inteligenci, TikToku in o tem, ali bomo čez deset let sploh še znali govoriti drug z drugim. Toda tehnologija je hkrati odprla kup poti, ki jih nekoč preprosto ni bilo. Danes lahko skupina fantov iz svoje sobe ustvari nekaj, kar v nekaj tednih vidi na milijone ljudi. Ali bo iz tega nastal uspešen posel, je seveda že druga zgodba. Jaz držim pesti, da jim uspe. Ne toliko zaradi denarja, ampak zato, ker bi jim uspeh dal zagon za naprej. Da ne bi vrgli puške v koruzo. Da bi ustvarjali naprej. Morda igre, morda nekaj čisto drugega. Pravzaprav sploh ni pomembno, kaj. Pomembno je, da gredo naprej. Ker je najlažje odnehati. Tudi sama sem v življenju ničkolikokrat padla. In ne mislim na tlakovce tu v centru, čeprav tudi ti niso povsem nedolžni. Padla sem v poslu, zasebnem življenju, pri svojih načrtih in v trenutkih, ko sem bila prepričana, da bo nekaj uspelo, pa je šlo vse lepo po svoje. Marsikaj me je potrlo. Nekaj stvari me je pošteno butnilo ob tla. In še kar ne odneham. Včasih se temu čudim celo sama, po moje pa še bolj nekateri drugi. Kot pravi moj prijatelj Kiki: »Svi čekaju da padnem, takvih pune su tribine …« Vsi čakajo, da padem, takšnih so polne tribune. In vedno bolj se mi zdi, da je res. Vsaj kar zadeva moje življenje … Žal so nekateri ljudje nadvse privoščljivi in morda kdo od njih celo prebira te vrstice. Kdo ve … Toda zase vem nekaj: dokler bom hodila po tej Zemlji, bom še poskušala. Padla, vstala, naredila kakšno neumnost, začela znova in kdaj verjetno tudi povsem zgrešila. In pravzaprav si najbolj želim, da je Nikolas po meni podedoval ravno to. Ne tega, da mu vedno uspe, ampak da ne odneha, kadar mu ne.