Špela Ostrež / arhiv skupine

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Sedem albumov, več kot 20 videospotov, zlata in platinasta plošča ter na tisoče nepozabnih žurerskih kilometrov so postali del domače rockovske zgodovine. A usoda – ali pa tisti neuničljivi rock'n'roll klic – je imela drugačne načrte.

Enkratni nastop za staro družbo v Jevnici je zanetil iskro, ki je ni bilo več mogoče pogasiti. Kemija je eksplodirala, za mikrofon pa je stopil Kolijev sin Domen Kolenc. Zgodba se ne le nadaljuje, ampak dobiva nov, silovit zagon z udarnim singlom Ni še umru. O tem, zakaj Drinkersi preprosto ne znajo nehati »špilati«, kje je v resnici potovala legendarna motorna žaga, o kozličkih na odru in zakaj je bila beseda »zastuopš« ključna za nov začetek, smo se pogovarjali z ustanovnim članom in kitaristom Robertom Likarjem. 

The Drinkers ste nastali za en nastop, potem pa se je stvar precej podaljšala. Kaj je pri tem bendu tako nalezljivega, da se »samo še enkrat« vedno spremeni v nadaljevanje zgodbe?

Kdorkoli se veliko suče okrog šanka, mu je jasno, kaj pomeni »dejmo še eno«, in mi ne znamo nehat špilat.

Kako je danes sestavljena zasedba in kako dihate kot skupina? 

Zasedba ostaja enaka, mogoče na pogled ne, ampak jedro benda ostaja isto z nasledstvom Domna, ki je nadomestil očeta.

Špela Ostrež / arhiv skupine

Vaš novi singel nosi naslov Ni še umru. Kaj je bil prvi konkreten znak, da se v bendu spet nekaj prebuja? Mogoče še preden ste si na glas priznali, da gre za vrnitev?

Na pobudo organizatorjev prireditve Retro Djubox v Jevnici smo se Drinkersi po mnogih letih ponovno zbrali, da se preizkusimo na odru. Ugotovili smo, da glasba v nas še živi. Po koncertu smo se samo spogledali in začutili, da rock'n'roll v nas še bolj živi – kaj šele, da je umrl.

Če bi novi član ob prihodu dobil navodila za preživetje v skupini The Drinkers, katero pravilo bi moralo biti napisano čisto na vrhu? In zaradi katerega dogodka bi bilo tam?

Rekreacija in zdravo življenje. Šala. Da mu je življenjski slog rock'n'roll, pa vsi vemo, kaj zraven spada. (smeh)

Kateri komad ste na prvih skupnih vajah po vrnitvi »zadeli takoj«, pri katerem pa ste se morali nasmejati in priznati, da spomin igra nekoliko bolje od vas?

Očitno se je v nas obudil prvinski nagon in smo odigrali komad Še vedno sem tu. Nekaj komadov pa je bilo dejansko dementno smešnih. (smeh)

Katera vaša pesem je tako ujeta v sloves »žurerskega« komada, da ljudje preslišijo, o čem pravzaprav govori? Kje bi si želeli, da bi publika za trenutek nehala peti in res prisluhnila besedilu?

Definitivno Ko to tamo peva in Žeja sta komada, ki ju publika prepeva nevede, kaj poje. Želeli pa bi, da bi ljudje prisluhnili in spoznali, kakšen resen komad. To bo dan je moja prva izbira.

»Motorka« na odru je bila ena vaših najbolj prepoznavnih posebnosti. Kakšna pa je bila njena manj slavna plat: kdo jo je pripravljal, kje je potovala in kako ste organizatorjem razlagali, da je tudi to del glasbene opreme?

Glede na to, da v bendu po poklicih nismo ravno uradniki, uporabljamo malo drugačno orodje. Ker nas združujeta fizično delo in glasba, smo to dvoje spojili. Organizatorji pa se odzivajo na to, v kakšno skupino delavnih ljudi spadajo.

Kateri koncert je publika zapustila navdušena, vi pa ste si po njem rekli: »Če bi vedeli, kaj se je v resnici dogajalo …«? 

Nikoli nismo ravnodušni do glasbe, ki jo izvajamo. Seveda se zgodijo tudi spodrsljaji, a takrat se jezi vsak nase ter si prisegamo, da bo drugič bolje, medtem ko publika tega po navadi niti ne opazi.

Špela Ostrež / arhiv skupine

Katera zgodba o Drinkersih je z leti dobila toliko dodatkov, da danes preseneča že vas? Kakšna je različica, ki kroži med ljudmi, in koliko je v njej resnice?

Vsi vedo in je tudi dokumentirano, da smo kot ljubitelji živali v preteklosti večkrat pripeljali nenavadne sopotnike na dveh ali štirih nogah s seboj na koncert. (smeh) Tudi to se je zgodilo, da smo ob igranju na moto zboru imeli prisotnega kozlička, ki smo ga pripeljali s seboj in ki je res užival. (smeh)

Se je že zgodilo, da vas je kdo zaradi slovesa »žurerskega« benda podcenjeval kot glasbenike? Kako se je to pokazalo in kaj se je zgodilo, ko ste začeli igrati?

To se je redno dogajalo. Tudi šale o nas so krožile, kako zanič igramo. Ampak človek, ki je podal tako izjavo, je prišel na naš koncert in se opravičil. Že ve, zakaj.

Špela Ostrež/arhiv skupine

Katera najbolj vsakdanja obveznost je kdaj prekinila vašo rockersko norijo? Je bilo treba sredi imenitnega večera domov, ker je naslednje jutro čakala služba, družina ali …?

Nobena. V celotni karieri se ne spominjam, da bi kakšen koncert odpovedali, kajti predani smo svoji glasbi in ta je naša prva izbira.

Pri kateri stari pesmi ste se ob ponovnih vajah vprašali, kako zveni v današnjem času? Se vam je pri kakšni spremenil pomen, čeprav je besedilo ostalo isto?

Pijemo ga radi je tipičen primer. Vnašanje opojnih substanc smo precej omejili in tekst ne pride več do izraza. (smeh)

Kateri droben Kolijev običaj, stavek ali šala še danes živi med vami? Nekaj, česar občinstvo ni poznalo, vam pa ga v trenutku prikliče pred oči.

 »Zastuopš«. Ta beseda je tudi skrita v komadu Ni še umrl.

Predstavljajte si, da na vaš naslednji koncert pride nekdo, ki ne pozna nobene vaše pesmi in nobene legende o bendu. Kaj bi moral tisti večer doživeti, da bi naslednji dan rekel: »Zdaj mi je jasno, zakaj The Drinkers«?

Ker je velikokrat napačna interpretacija našega imena The Drinkers – kar pomeni pivci – bi bilo temu človeku jasno, da je pivec in žurer v našem primeru rocker in pozitiven človek z veliko energije in strasti.

»Vsi smo smrtni ... ampak ... Bolje umreti od pijače kakor od žeje!« 

The Drinkers so: Domen Kolenc (vokal), Robert Likar (kitara, vokal), Primož Trebec (klaviature, vokal), Kristian Buovski (bas), Janez Grošelj (bobni) in David Zavolovšek (kitara).