Ana Špacapan

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

O tem sicer v svojih kolumnah ne pišem veliko, toda zadnje čase se vse pogosteje zalotim pri občutku, da živimo v obdobju, ki se bo nekoč zapisovalo z zelo velikimi črkami.

Morda se motim. Ampak mislim, da se ne. Nekaj se je premaknilo. Predvsem med mladimi. Po vsej Evropi gledam generacijo, za katero smo še pred kratkim radi govorili, da jo zanimajo samo telefon, TikTok in lastna podoba na zaslonu, danes pa ji očitno ni več vseeno, kaj se dogaja okoli nje. Mlade zanimajo politika, vojne, podnebje, njihove pravice, prihodnost, svet, ki jim ga bomo pustili. Gredo na ulice, sprašujejo, preverjajo, ugovarjajo. In meni je to všeč. Zdi se mi, kot da se je začela neka nova revolucija, revolucija prebujanja. Generacija, ki smo jo tako hitro odpisali kot pasivno in priklopljeno na zaslone, očitno ni ne eno ne drugo. Hkrati pa živimo še nekaj drugega. Neverjeten tehnološki preskok, kakršnih je bilo v zgodovini človeštva zelo malo.

Včasih poslušam, da tehnologija ubija kreativnost. Jaz imam ravno nasproten občutek. Še nikoli ni imel sedemnajstletnik iz svoje sobe toliko možnosti, da nekaj ustvari, pokaže svetu in morda celo spremeni v posel. Se še spomnite, ko sem pisala, da je moj sin Nikolas s prijatelji ustvaril računalniško igro? Fantje so jo dokončali, postavili na splet in že v prvih dneh nekaj zaslužili. Potem so začele prihajati ponudbe za odkup. In ne govorimo o 50 evrih. Številke so bile takšne, da sem jaz avtomatično vključila svoj materinski alarm. »Nikolas, previdno.« Seveda sem dobila odgovor, da imajo vse pod nadzorom. Pregledali so šest ponudb in izbrali najboljšo. Podjetje iz Londona, pogodba, videoklici, sistem za varno plačilo in prenos, vse lepo, profesionalno, svetovljansko. Igro so predali, fantje pa so se že lotili nove. Začeli so celo razmišljati o podjetju. Navsezadnje služijo denar z lastnim delom, zato je treba stvari nekoč tudi formalno urediti. Potem pa – bum! Podjetja ni bilo oziroma je obstajalo, samo ne tako, kot so mislili. Fantje so padli v past profesionalnih spletnih prevarantov. Denarja niso dobili, ostali pa so tudi brez igre, računov in prihodkov, povezanih z njo. Razočaranje je bilo ogromno. Poskušala sem jih potolažiti na svoj precej nenavaden način. »Poglejte, koliko truda so vložili v to, da so vam ukradli igro. Klonirali so spletne strani, zgradili celoten sistem, komunicirali z vami ... Očitno ste naredili nekaj, kar je vredno ukrasti.« Ni pomagalo veliko. Toda fantje niso odnehali. Že delajo naprej. Medtem so ugotovili tudi, da niso bili prvi in da so isti ljudje menda na podoben način opeharili še druge mlade ustvarjalce. Zgodba je postala prava kiberkriminalka, v katero so se vpletli Interpol, lokalna policija, priče, grožnje … In kot nalašč sem nekaj dni pozneje tudi sama dobila obvestilo, da naj bi nekdo pridobil moja gesla za družbena omrežja. »Kliknite tukaj in jih zamenjajte.« Prvi refleks? Klikni! Drugi, na srečo nekoliko pametnejši? Ne klikaj. Poglej. Preveri. Razmisli. Počasi sem ugotovila, kaj je res in kaj ni, uredila gesla in sem zdaj menda varna. Menda. Takšen je današnji svet. Ogromen del življenja poteka za zasloni, z miško v roki in prstom na telefonu. Tam ustvarjamo, služimo, se zaljubljamo, prepiramo, učimo in očitno tudi krademo drug drugemu ideje, delo ... profile. Toda prav zato me veseli, ko vidim mlade, ki znajo stopiti tudi stran od zaslona. Ker svet se na koncu vendarle ne spreminja samo s kliki. In mogoče je največja zgodba našega časa prav to: generacija, za katero smo mislili, da bo ostala ujeta v virtualnem svetu, se je začela zbujati v resničnem.