Dajte Cesarju, kar je cesarjevega
Prav dolgo ni bilo treba ugibati kdo bo naslednik Matjaža Keka, ko je slednji končal drugo obdobje na klopi najboljše slovenske nogometne reprezentance.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Boštjan Cesar je bil naraven naslednik Mariborčana. Čeprav mnogi dvomijo vanj, predvsem zaradi pomanjkanja izkušenj.
Robustni, predvsem pa izjemno bojeviti srednji branilec je rekorder po številu nastopov v dresu z grbom Nogometne zveze Slovenije na prsih. Pod različnimi selektorji je za slovensko izbrano vrsto nastopil kar 101-krat.
Ljubljančan, ki je v članski ekipi iz prestolnice odigral vsega devet tekem, je leta 2020 klubsko kariero končal v dresu Chieva v italijanski serie B, kjer je tudi pustil največji pečat v desetih letih kariere. Brusil in učil se je v zagrebškem Dinamu, prestopil v kultni Marseille, še malce povohal Birmingham oziroma West Bromwich na Otoku, se vrnil k petelinom v hokejski Grenoble, potem pa se ustalili na italijanskem škornju.
Iz njegove aktivne igralske kariere se ga vsi zagotovo spomnijo po tem, da je nastavil glavo tudi tja, kamor Cime ne bi rinil niti noge. Tudi zato ima v glavi večen spomin - brazgotine, ki so jih pustili šivi, potrebni po poškodbi glave, na mestu zdrobljene kosti pa posebna ploščica.
Boštjan Cesar je bil res sinonim za branilca, ki pa je znal udariti tudi z glavo, pa čeprav ni bil ravno zadolžen za zadetke – v klubski karieri je odigral skoraj 440 tekem in dosegel vsega 15 zadetkov, za reprezentanco pa je imel malce boljše povprečje, saj je premagal nasprotnega vratarja v povprečju vsako deseto tekmo.
Kot igralec ni veliko govoril, ampak se je raje izražal na igrišču, odkar pa je stopil na trenersko pot, pa se mora navaditi, da bo treba tudi nekaj povedati. Tako ali drugače. V tej stvari je popolno nasprotje retorično zelo veščega Matjaža Keka, kar pa ni nujno napačno.
Cesar je bolj tih, zadržan, bolj mrkega ali pa vsaj resnega pogleda. Soigralci in tekmeci so ga zelo spoštovali kot igralca, s spoštovanjem ni imel težav niti v dosedanji trenerski karieri, a trenerski posel se od igralskega zelo razlikuje. To sta dva popolnoma različna para čevljev.
Trenerjeva desna roka na igrišču
»Nikoli v življenju nisem želel izgubiti. Sovražim poraze. Resnično. To me je držalo pokonci vse od otroštva. Dokazoval sem se na vsakem treningu, vsaki tekmi, z leti pa seveda dozoriš in ugotoviš, kako lahko kakšne stvari narediš pametneje. Ponosen sem, da sem imel to v sebi. To je bila dodatna kakovost, pomembna za mojo kariero,« je ob koncu igralske kariere govoril Cesar ali Boss kot so mu rekli v Veroni, kjer je bil vodja na in ob igrišču; direkten, glasen, zahteven – do soigralcev, nasprotnikov, sodnikov, a v prvi vrsti do sebe.
Cesar je bil trenerjeva desna roka na igrišču in že takrat se je učil tega, kar je želel in hotel početi po aktivni karieri, seveda je želel postati trener. Najprej so mu na Nogometni zvezi Slovenije zaupali vlogo selektorja mlade reprezentance do 21 let, a že po slabem letu dni ga je Kek poklical k sebi in postal je pomočnik 'ta glavnega' selektorja.
Imel je Matjaževo popolno zaupanje, zaupali pa so mu tudi igralci. Kar je bilo najbolj pomembno. Tudi takrat, ko je moral prevzeti vajeti v svoje roke, ko je Kek zbolel, in je šel Cesar v žerjavico po kostanj na Norveškem. Po tistem porazu proti Srbiji, ko se je potem v Oslu zgodil klik v glavah igralcev, klik v načinu razmišljanja, klik v pristopu. Tisti pristop na tekmi v Oslu je bil veliko bolj 'cesarjev', kot vse kar so pokazali prej.
In na tisti tekmi je bilo jasno, da je na površje priplaval verjetno naslednji slovenski selektor. Po tem, ko bo Matjaž Kek zaključil zgodbo. Tudi Kek je Cesarja pripravljal na veliko vlogo, saj je Boštjan kar petkrat vodil izbrano vrsto, ko je bil šef bolan ali pa je imel družinske obveznosti. In ni še izgubil tekme na slovenski klopi. Cesar je na petih tekmah, ki jih je vodil, izvlekel štiri remije, na prijateljski tekmi v Stožicah pa je premagal Portugalsko s slovitim Cristianom Ronaldom na čelu.
Nepotrebna mariborska klop
Očitno pa Boštjan ni bil zadovoljen s tem, da bo igral drugo violino v orkestru. Hotel je biti dirigent. In potem se je zgodilo. Vse skupaj je bilo malce čudno, sredi reprezentančne akcije, turško povabilo za vijoličasto klop. Kaj vse se je dogajalo v ozadju tega odhoda z Brda v Ljudski vrt ve samo Boštjan, govoric pa je bilo toliko, da bi samo o tem poglavju Cesarjeve kariere spisali vsaj novelo, če že ne roman.
Kdor misli, da je bilo vse skupaj naključje, se seveda pošteno moti. V nogometu ni naključij, vsaj takšnih ne, ki bi jih lahko označili za preskok, prekuc, salto in še kakšen podoben gimnastični element. In, seveda se ad hoc odločitev ni mogla končati drugače, kot se je.
Verjetno danes Cesar obžaluje odločitev, da je oblekel vijoličasto trenirko, kratko vijoličasto epizodo pa je tudi sam označil kot neuspešen eksperiment. Boljše bi bilo, če bi ostal v reprezentančni trenerki in potem bi bilo bolj naravno, bolj sprejemljivo, da zdaj nosi svoj suknjič iz tvida, kot se za selektorja spodobi.
Dvomi in izkušnje
»V zadnjih tednih smo s sodelavci pogledali veliko tekem, tako v živo kot po televiziji, veliko analizirali, tako tekmece kot naše igralce. Osredotočenost je bila tudi na pogovorih z igralci, ker v zadnjem času miselnost ni bila na pravi ravni tudi zaradi odnosa. Seznam ni narejen le za ta zbor, ampak širše, saj nas tudi junija čakata dve prijateljski tekmi. Igralci so zbrani po kakovosti v tem trenutku, po odnosu in da se igra s ponosom za Slovenijo,« je svoj prvi spisek igralcev, ki jih je vpoklical v reprezentanco pojasnil Cesar.
Toda marsikdo se sprašuje – ima Boštjan dovolj izkušenj, za vodenje izbrane vrste, saj sploh še ni imel resne trenerske službe? Na to vprašanje zaenkrat še ni odgovora. Morda ga bomo dobili kmalu. Morda že na prvih tekmah. Treba pa se je nečesa zavedati. Boštjan Cesar je dobil možnost, da nekaj naredi kot slovenski selektor. Dajmo mu priložnost, da se izkaže.
Najslabše so prenagljene sodbe brez realne osnove, na podlagi nekih zaključkov, ki rastejo na različnih zelnikih. Če si malce sposodimo biblijsko zapoved – Dajte cesarju, kar je cesarjevega… Ne, ne bomo plačevali zlatnikov za davek gospodarju, ampak pustimo mu nekaj miru, da bo imel priložnost delati tako kot zna in zmore. Če ne bo šlo, je sam dovolj pošten in časten, da bo šel po drugi poti.
Kjer je šport doma
Dnevni izbor najnovejših rezultatov, tekem in zgodb iz sveta športa, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
