Mislite, da lahko prevarate psihotest? To pravi psihologinja
Se da psihotest prelisičiti? Psihologinja Paula Adamić razkriva, kako strokovnjaki prepoznajo neiskrenost in tudi, kaj vse lahko testi dejansko povedo o nas.
Verjetno se je že zgodilo, da se je kdo pred psihološkim testiranjem vprašal: ali obstaja način, da bi se na testu prikazal v boljši luči, kot v resnici sem? Hrvaška psihologinja Paula Adamić pojasnjuje, zakaj odgovor ni tako preprost, kot se morda zdi.
Kako sploh poteka psihološki test?
Preden pride na vrsto testiranje, psiholog z osebo najprej opravi pogovor, podoben tistemu, ki ga vodijo psihiatri. Skozi pogovor psiholog opazi vzorce vedenja, raven pozornosti in podobno, šele nato sledijo testi.
Osnovni nabor testov je sicer standarden, a prav zato je intervju ključen, lahko namreč pripelje do dodatnih testov ali spremeni že načrtovane.
Med pogovorom psiholog oblikuje delovne hipoteze, ki jih testi bodisi potrdijo bodisi ovržejo, na koncu pa sledi strokovno mnenje.
Kakšne vrste testov poznamo?
V klinični psihologiji ločimo več skupin testov: kognitivne, ki merijo miselne funkcije, projektivne, ki razkrijejo globlja stanja in procese (tudi tiste, ki se jih oseba sama morda sploh ne zaveda), ter osebnostne teste, s katerimi psiholog oceni raven funkcioniranja, strukturo osebnosti in morebitno psihopatologijo.
Posebna skupina so nevrokognitivni testi, ki preverjajo delovanje možganov pri demenci, po poškodbah glave ali pri epilepsiji.
Testiranje inteligentnosti poteka prek kognitivnih testov, a rezultat vedno velja le za trenutek testiranja, saj nanj namreč vplivajo tudi stres, življenjska faza in raven tesnobe.
Psihološko testiranje traja tri do štiri ure, kar samo po sebi zahteva veliko koncentracije.
Ali se da test prelisičiti?
Ljudje se na testiranju včasih poskušajo prikazati v družbeno bolj zaželeni luči, sploh, kadar gre za zaposlitveno testiranje. A psihologi imajo za to posebne kontrolne lestvice, ki jasno pokažejo, kadar oseba ni iskrena, pogosto pa je razvidno tudi, od kod takšno vedenje izvira.
Kot poudarja Adamić, testi delujejo kot zanesljiv usmerjevalni pripomoček, ne pa kot naprava, ki bi na prvi pogled postavila dokončno diagnozo.
Kaj vse lahko testi razkrijejo?
Testi lahko pokažejo raven funkcionalnosti osebe ter zmerijo, ali gre pri njej pretežno za tesnobo ali depresijo. Zaznati je mogoče tudi psihozo, tudi kadar jo oseba prikriva, prav tako pa obdobje pred njenim nastopom, ko se pojavljajo nespečnost, izrazit strah ali neobstoječi glasovi.
Dobro se dajo prepoznati tudi osebnostne motnje, vključno s psihopatijo in sociopatijo, pri čemer psiholog spremlja tudi, kako oseba rešuje sam test: ali je impulzivna, pod stresom, ali kaže tresenje rok ali povečano živčnost.
Pri odraslih se s testiranjem dobro zazna tudi ADHD, ki je čedalje pogostejši, testiranje otrok pa lahko razkrije tako nadarjenost kot primanjkljaje na določenih področjih razvoja, vključno z znaki ADHD ali avtističnega spektra.
Kdaj je testiranje smiselno?
Psihiatri po potrebi sami napotijo pacienta na testiranje, medtem ko lahko dober psihoterapevt marsikaj razbere tudi brez njega, vse je odvisno od cilja terapije in resnosti stanja.
V specializiranih ustanovah za duševno zdravje sicer deluje celoten tim (psihiater, klinični psiholog, socialni delavec), kar zagotavlja najbolj celovit pristop.
Adamić navaja, da bi bilo koristno, če bi tudi osebni zdravniki pogosteje napotili paciente s težavami na testiranje, saj gre po njenih besedah za enega najhitrejših načinov, da pridemo do jasnega odgovora o tem, kaj nas dejansko muči.

