Ne vem, če veš, kako mi je,
ko daleč si in čakam te.
Ne vem, če kdaj se prebudiš
in dolgo tam z menoj bediš.

Ne vem, če kdaj je tudi dan,

ko komaj še lahko si sam.
Ne vem, če slišiš kdaj korak,
ki zdi se ti povsem enak.

Ne vem, če kdaj te vpraša glas,
kam najin to odteka čas.
                                  (Feri Laišček)

se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste nam v teh težkih trenutkih nesebično stali ob strani, nam pomagali in z nami delili neizmerno bolečino.