Naš čas

Na velenjski Visti se v maju obeta praznik harmonike. Vnovič se bo podviga lotil Robert Goter, ki bo med 13. in 16. majem skušal preseči državni rekord iz lanskega aprila, ko je v Vili Bianci več kot 58 ur neprekinjeno igral harmoniko in postavil nov slovenski rekord, obenem pa je prišel tudi najdlje ob prvem poskusu podiranja Guinnessovega rekorda. 13. maja bo torej znova skušal preseči aktualni Guinnessov rekord v najdaljšem igranju, ki trenutno znaša 80 ur in 53 minut, postavila pa ga je Christelle De Franceschi iz Francije. 17. maja pa bodo številni harmonikarji z igranjem Golice podirali tudi rekord v največjem skupinskem igranju harmonike.

Z Goterjem sva v sončnem, pomladnem dopoldnevu govorila o zahtevnih pripravah na rekord, ki so precej drugačne od tistih, ki jih je imel pred letom dni, pa o pomembnosti prehrane in tudi psihološke pripravljenosti.
Robert, do dogodka je še slab mesec. Ali priprave na podiranje Guinessovega rekorda v drugo potekajo kaj drugače kot v prvo?
»Ja, marsikaj je zdaj drugače, kot je bilo prvič. Rekord bom podiral na svežem zraku, na sončni svetlobi. Imam širšo ekipo, maserja, fizioterapevta. Največja razlika pa je gotovo tudi ta, da imam leto psihološko pomoč. Že od januarja imam psihološke priprave z Nežo Đorđić, ugledno psihoterapevtko. Pri Neži se moram vsake toliko časa poglobiti vase in aktivno počivati. Pripravljeno bom imel t. i. varno sobo, kamor se bom lahko zatekel ob navalu morebitne panike, tesnobe, strahu ali utrujenosti. Tam me bo čakal kavč in imel bom 10 minut, v katerih se bom lahko naspal.«

Psihološke priprave so torej izjemnega pomena …
»Priprave so zelo zanimive. Iskreno povedano… Razjokal sem se že na prvi seansi. Psihoterapevti znajo pobrskati po tvoji preteklosti, po spominih, po vzorcih in po nezavednih prepričanjih. Še sam sem bil izjemno presenečen, s kakšno strokovnjakinjo imam opravka. Pri pripravah je pomembna koncentracija, odmislim zunanje vplive, šume in zvoke. Obe terapevtki bosta z menoj, kar pomeni, da tudi počitek ne sme biti predolg, ker lahko zaspim. Okrog tega je resnično cela znanost. Upam, da bom zdržal dlje kot lani.«

Torej ti bo sodelovanje s terapevtko koristilo tudi kasneje v življenju?
»Ja, absolutno. Sicer vse te zadeve zame niso popolna neznanka. V času srednje šole in tudi kasneje, ko sem študiral v Mariboru, sem rad prebiral psihološke knjige. Vmes se temu nisem posvečal. Zdaj je znova prišel čas, in tega se veselim. Lani je težava nastala, ko sem postal zmeden – in to bi se zgodilo vsakomur, ki toliko časa ne spi. Po 50 urah igranja mi pretirano spodbujanje, včasih tudi dretje, češ, zdrži, daj, zmoreš, ni ustrezalo. Te intenzitete nisem vajen.«

Več preberite v časopisu Naš čas, na strani 13.