Lavoslav Gorenjec: Duhovnik, ki je prevajal Gogolja in Turgenjeva
Zgodovina slovenskega slovstva je polna ustvarjalcev, katerih življenjske poti so bile tesno povezane tudi z manjšimi kraji in ljudmi, med katerimi so službovali. Med njimi je bil tudi Lavoslav Gorenjec, duhovnik, pesnik, pisatelj, prevajalec in zbiralec ljudskega izročila, ki je zadnja leta življenja preživel v Adlešičih.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Lavoslav Gorenjec, ki je uporabljal tudi imeni Leopold in Podgoričan ter psevdonime Podgoriški, Deželanov in Gojsko, se je rodil 12. novembra 1840 v Šentrupertu. Njegov rojstni kraj navajajo tudi kot Brinje oziroma Podgorico, gre pa za isti zaselek. Staršema Andreju Gorenjcu in Ani, rojeni Ulle, se je rodil sin, ki je pozneje pomembno zaznamoval slovensko prevodno in literarno ustvarjanje 19. stoletja.
Med letoma 1853 in 1861 je obiskoval novomeško gimnazijo, nato pa se je odločil za duhovniški poklic in odšel v ljubljansko bogoslovje. Tam je spoznal več poznejših slovenskih pisateljev in duhovnikov, med njimi Ivana Vesela - Vesnina, Franca Jaroslava Štruklja, Janeza Bileca in Josipa Ogrinca, ki je pozneje študiral naravoslovje na Dunaju. Bogoslovci so se zanimali tudi za književnost in jezike. Izdajali so slovensko periodiko Lipa, v kateri so urili pisateljsko spretnost, posebno pozornost pa namenjali slovanskim jezikom, zlasti češčini.
Po posvečenju je Gorenjec služboval kot kaplan v Koprivniku oziroma Nesseltalu, Šentlovrencu na Temenici, Slavini in Šentjuriju pod Kumom. Leta 1877 je prišel v Adlešiče, kjer je ostal do smrti. Umrl je 19. februarja 1886, star komaj 45 let.
Prevajal je velike slovanske pisatelje
Gorenjčevo literarno delo je bilo raznoliko. Pisal je pesmi in eseje, predvsem pa veliko prevajal. Slovenskim bralcem je približeval dela čeških, poljskih, ruskih in južnoslovanskih avtorjev. Med češkimi pisatelji je prevajal Štulca, Chocholouška in Hálka, med poljskimi Czajkowskega, Kraszewskega, Grabowskega, Korzeniowskega, Jellowickega in Krasińskega. Posegel je tudi po ruski književnosti, med drugim po delih Nikolaja Gogolja in Ivana Turgenjeva, ter po delih srbskih in hrvaških avtorjev.
Med njegovimi pomembnejšimi prevodi sta Gogoljevi deli Mrtve duše in Taras Bulba. Objavljal je v večini slovenskih periodičnih publikacij svojega časa, ob literarnem delu pa se je posvečal tudi zbiranju ljudskega izročila. Zapisoval je ljudske pesmi, pripovedi, pravljice in vraže ter tako prispeval k ohranjanju tedanjega ljudskega izročila.
Njegovo ustvarjanje je bilo tesno povezano s slovanskim kulturnim prostorom, ki ga je dobro poznal tudi zaradi jezikovnega zanimanja iz bogoslovnih let. Prevajanje mu je omogočalo, da je slovenskim bralcem približal književnost narodov, s katerimi so Slovence povezovale jezikovne in kulturne vezi.
Zadnja leta v Adlešičih
V zadnjih mesecih življenja je bil Gorenjec bolan, pri delu in duhovniški službi pa mu je pomagal kaplan Ivan Feliks Šašelj. Ta je po njegovi smrti nadaljeval pastoralno in pisateljsko delo v Adlešičih ter tam ostal več kot 38 let. Gorenjec mu je zapustil tudi del svoje zapuščine, med drugim pohištvo in knjižnico, vinograd pa mu je prepustil v zameno za maše.
O njunem odnosu in skupnem življenju v Adlešičih je pisal tudi dr. Niko Zupanič. Razmišljal je, da bi se njuni različni osebnosti lahko dopolnjevali in ustvarjali posebno umetniško povezanost. Avtor zgodovinskega zapisa omenja tudi njuna druženja z domačim učiteljem Matjažem Grmom v hrvaški gostilni Pri Perinjaku, kjer so stregli starogorsko črno vino. Takšne navedbe sodijo v okvir pripovedi o življenju v kraju, ne pa med zanesljivo potrjene vzroke Gorenjčeve bolezni.
Za Šašljem je ostala tudi gospodinja Franca Lavrič, sestra podmaršala Ivana Lavriča pl. Zaplaškega. Pri njem je ostala do prve svetovne vojne, prek svojih povezav pa ga je povezovala tudi z zagrebškimi družabnimi krogi.
Grob, ki ga še vedno ohranjajo
Na adlešiškem pokopališču sta danes označena grobova dveh duhovnikov, ki sta umrla v Adlešičih: Vinka Gune in Lavoslava Gorenjca - Podgoričana. Gorenjčev železni križ in grob po svojih močeh vzdržuje ter obnavlja Nada Cvitkovič, ki za to namenja tudi lastna sredstva.
V bližini cerkve sv. Nikolaja so bili pokopani še nekateri nekdanji adlešiški duhovniki, vendar njihovi grobovi niso označeni. Med njimi so bili Josip Darovic, ki je umrl leta 1845, Štefan Kobal, umrl leta 1850, in Ignacij Grum, umrl leta 1853.
Ob obujanju spomina na Gorenjca se tako odpira tudi širše vprašanje o ohranjanju dediščine duhovnikov, ki so nekoč delovali v Adlešičih. Predlog, da bi se jim kraj oddolžil s spominskim obeležjem, je eden od načinov, kako bi lahko ohranili spomin na ljudi, ki so zaznamovali njegovo versko, kulturno in družbeno življenje.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
