Milan Breg: »Šnops mora teči kot cvirn«
Zima je obdobje, ko gori pod kotli za žganjekuho. Kotel, ki je bil nekdaj v skorajda vsakem kmečkem gospodinjstvu, danes postaja na podeželju redkost.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
zmanjšuje se tudi povpraševanje po domačih žganjih, opaža sadjar, vinogradnik in manjši žganjar Milan Breg iz Krčevine. »Ponarejene pijače so narod zmešale.«
Domače žganje je bilo od nekdaj pri hiši, predvsem za najeto delovno pomoč pri sezonskih kmečkih opravilih, ob praznovanju osebnih in drugih praznikov, kot sta npr. pust in novo leto. V tem kontekstu je žganje simbol gostoljubja. Še danes je vljudnostna gesta oz. znak dobrodošlice gostu ponuditi 'hišno' žganje lastne proizvodnje, ugotavljajo v Slovenskem etnografskem muzeju.
»Oče je šel v službo, jaz sem kuhal«
Žganjekuha je znana po vsej Sloveniji, razlikuje pa se glede na lokalne pridelke, tehnike priprave in recepture. Slednje so se med generacijami prenašale z ustnim izročilom in prakso. »Že kot otrok sem pomagal očetu in kuhal žganje. Oče je odšel v službo, jaz pa sem moral sedeti zraven. Še sedaj imam ta kotel, ki je bil sicer le 30-litrski,« se začetkov spominja Milan Breg, sadjar in vinogradnik iz Krčevine pri Vurbergu. Njegov ponos sta hruškovo žganje in viljamovka, ki je tudi redna dobitnica najvišjih priznanj na Dobrotah slovenskih kmetij.
Kotel je imel, kot je do pred nekaj let zahtevala zakonodaja, prijavljen, sedaj je Breg vpisan v evidenco malih proizvajalcev žganja. »Žganjekuha je bila od nekdaj nadzorovana. V času okupacije so bili kotli celo zapečateni oz. so odmerjali čas, ko se je lahko kuhalo žganje,« pravi.
Žganje je bilo vedno dodatna dejavnost na kmetijah, ki so alkohol pridobivale iz ostankov sadja, vinskih tropin in starega vina. A izkušeni žganjar opozarja: »Sadje mora biti kakovostno, prav tako drozga. Če daš kakovostno hruško, potem je takšno tudi žganje. Nekateri pa žal uporabijo vso sadje, tudi nagnito, pozabijo na tropine, ki se jim vžgejo, ter na čistočo kotla in posode, ki je prav tako ključna.«
Nekdaj borovničke, danes gini in vodke
Sicer pa je kuhanje žganja dolgotrajen postopek. »Nekdaj so rekli, da mora šnops teči kot cvirn, danes pa se ljudem mudi. Toda prehitro kuhanje ni dobro, saj gredo zraven tudi smole. Sicer pa mora biti brozga segreta na 90 stopinj, kajti kotel ne sme peti.«
O času kuhanja pa pravi, da za stolitrski kotel, iz katerega pridobi 10 litrov žganja, potrebuje štiri ure, kuri pa na drva.
O porabi in povpraševanju po žganju pove: »Nekdaj se je spilo po 20 litrov borovničk na veselico, danes pa prevladujejo kupljena vodka, gin, viski ...« Breg novitetam na prodajnem področju ne sledi, ostaja zvest tradiciji. Ima pa zase pripravljenih več deset vrst žganih pijač, razmišlja celo o koruznem žganju in varjenju piva.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.