Move TV
© 2026 Media partner agencija d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 2 min.

Milan Breg: »Šnops mora teči kot cvirn«


tednik
Mojca Vtič
2. 3. 2026, 05.09
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Zima je obdobje, ko gori pod kotli za žganjekuho. Kotel, ki je bil nekdaj v skorajda vsakem kmečkem gospodinjstvu, danes postaja na podeželju redkost.

cg_zganjekuha_1.jpg
ČG
Milan Breg kuha žganje iz sadja iz lastnega sadovnjaka, kjer raste 4.000 jablan in približno 2.000 hrušk.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Google logo
Svet24 logo

Nastavi

zmanjšuje se tudi povpraševanje po domačih žganjih, opaža sadjar, vinogradnik in manjši žganjar Milan Breg iz Krčevine. »Ponarejene pijače so narod zmešale.«

Domače žganje je bilo od nekdaj pri hiši, predvsem za najeto delovno pomoč pri sezonskih kmečkih opravilih, ob praznovanju osebnih in drugih praznikov, kot sta npr. pust in novo leto. V tem kontekstu je žganje simbol gostoljubja. Še danes je vljudnostna gesta oz. znak dobrodošlice gostu ponuditi 'hišno' žganje lastne proizvodnje, ugotavljajo v Slovenskem etnografskem muzeju.

»Oče je šel v službo, jaz sem kuhal«

Preberite še

Žganjekuha je znana po vsej Sloveniji, razlikuje pa se glede na lokalne pridelke, tehnike priprave in recepture. Slednje so se med generacijami prenašale z ustnim izročilom in prakso. »Že kot otrok sem pomagal očetu in kuhal žganje. Oče je odšel v službo, jaz pa sem moral sedeti zraven. Še sedaj imam ta kotel, ki je bil sicer le 30-litrski,« se začetkov spominja Milan Breg, sadjar in vinogradnik iz Krčevine pri Vurbergu. Njegov ponos sta hruškovo žganje in viljamovka, ki je tudi redna dobitnica najvišjih priznanj na Dobrotah slovenskih kmetij.

mv-žganjekuha 2.jpg
ČG
Prva destilacija oziroma prvi curki žganja niso primerni za uživanje, saj vsebujejo približno 75 vol. % alkohola.

Kotel je imel, kot je do pred nekaj let zahtevala zakonodaja, prijavljen, sedaj je Breg vpisan v evidenco malih proizvajalcev žganja. »Žganjekuha je bila od nekdaj nadzorovana. V času okupacije so bili kotli celo zapečateni oz. so odmerjali čas, ko se je lahko kuhalo žganje,« pravi.

Žganje je bilo vedno dodatna dejavnost na kmetijah, ki so alkohol pridobivale iz ostankov sadja, vinskih tropin in starega vina. A izkušeni žganjar opozarja: »Sadje mora biti kakovostno, prav tako drozga. Če daš kakovostno hruško, potem je takšno tudi žganje. Nekateri pa žal uporabijo vso sadje, tudi nagnito, pozabijo na tropine, ki se jim vžgejo, ter na čistočo kotla in posode, ki je prav tako ključna.«

Nekdaj borovničke, danes gini in vodke

Sicer pa je kuhanje žganja dolgotrajen postopek. »Nekdaj so rekli, da mora šnops teči kot cvirn, danes pa se ljudem mudi. Toda prehitro kuhanje ni dobro, saj gredo zraven tudi smole. Sicer pa mora biti brozga segreta na 90 stopinj, kajti kotel ne sme peti.«

O času kuhanja pa pravi, da za stolitrski kotel, iz katerega pridobi 10 litrov žganja, potrebuje štiri ure, kuri pa na drva.

O porabi in povpraševanju po žganju pove: »Nekdaj se je spilo po 20 litrov borovničk na veselico, danes pa prevladujejo kupljena vodka, gin, viski ...« Breg novitetam na prodajnem področju ne sledi, ostaja zvest tradiciji. Ima pa zase pripravljenih več deset vrst žganih pijač, razmišlja celo o koruznem žganju in varjenju piva.

Več v Štajerskem tedniku

Svet24

Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.

Z oddajo e-poštnega naslova se prijavim na uredniške e-novice. Odjava je možna kadar koli prek povezave »Odjava« v vsakem sporočilu. Več v Politiki zasebnosti.


© 2026 Media partner agencija d.o.o.

Vse pravice pridržane.