Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vsak ljubitelj športa ima v spominu nekaj trenutkov, zaradi katerih se mu še leta pozneje naježijo dlake. Tak primer je noč, ko je slovenska reprezentanca v Carigradu pokorila košarkarsko Evropo. Z nadrejeno na takratnem študentskem delu sem se sprl skoraj na smrt, ko mi je povedala, da na blagajni pač ne morem imeti prenosnika, da bi tudi sam spremljal zgodovinski obračun. Požvižgal sem se na prepoved, takšnih trenutkov se ne sme zamuditi. Tudi če bi naslednji dan izgubil službo, bi mi bilo popolnoma vseeno.

FIBA

Čez nekaj let sem s prijatelji nervozno korakal proti Ljudskemu vrtu, da bi si v živo ogledal pogrom londonskega nogometnega velikana Tottenham Hotspur nad mojo Muro, s takrat udarnim napadalnim tandemom, ki sta ga tvorila Harry Kane in Heung-min Son. Živel sem v zmoti.

Amadej Maroša je pred mojimi očmi na kolena spravil klub, ki bi s svojimi financami verjetno lahko kupil vse igralce prve slovenske nogometne lige, pa se mu to na proračunu ne bi pretirano poznalo. Še vedno mi gre na smeh ob misli na ta večer.

Aleš Cipot

Nikoli si nisem mislil, da mi bo hokej na ledu dal dva taka trenutka, še posebej zato, ker šport spremljam ravno dvakrat letno. Soči 2014, Slovenija se z Avstrijci bori za zgodovinski nastop v četrtfinalu olimpijskih iger. Profesorici geografije smo težili brez prestanka, da je ta obračun pomembnejši od tektonskih plošč in klimogramov.

Ustregla nam je, obračun si je sredi hokejske evforije najbrž želela ogledati tudi ona. Po veliki zmagi (4 : 0) smo v živo lahko slišali še eno od cvetk Andreja Stareta: »Kakor vihar je krenil Muršak in dosegel gol.« Geografije nisem šprical nikoli več.

Boštjan Rous

Zadnji v vrsti takšnih posebnih trenutkov pa se je zgodil minulo soboto. Skoraj bi pozabil na prvo tekmo naših na svetovnem hokejskem prvenstvu. Napaka, ki sem jo storil pri Muri, me ni izučila, ponovno sem padel na izpitu iz optimizma. Morda pa se je, čeprav ni tako pomemben športni dosežek kot kakšna medalja ali zmaga na vrhuncu evforije, tekma Slovencev s Čehi ravno zaradi elementa nepričakovanosti uvrstila na moj večni seznam.

Napeta tekma, da bolj ne bi mogla biti, Čehi so pritiskali vseh 60 minut, a naši so nekako iztržili podaljšek. Že to je bil fenomenalen uspeh, a za trenutek vreden spomina se je moralo zgoditi tisto nekaj več. Potrebnih je bilo tistih nekaj sekund čiste magije Marcela Mahkovca v podaljšku. Zlomljena palica, prekršek, ki ga sodnik nekako ni videl, protinapad in ekstaza. To, da so nas Norvežani dan kasneje »razbili kot bolgarsko skupščino«, v teh svečanih trenutkih niti ni pomembno.