Slovenske legende pa »sv. Oršolo« in njene tovarišice postavljajo na vrh Pohorja, kjer ni mogla obstati in se je preselila na visoki Plešivec, kjer je v črnem jezeru prebival povodni mož. Temu Uršulina družba mi bila povšeči in se je s Črnim jezerom vred prestavil na Pohorje nekam blizu Velike kope. Sv. Uršula je ostala na Plešivcu, ki je bila odslej imenovan Uršlja gora in legenda pravi: »Tu v skali so odtisi mojih stopinj in mojih kolen; kdorkoli bo stopi in pokleknil vanje, ne bo v nogah čutil nobenih bolečin. Vsake bolezni bo ozdravljen.«

V spomin na njeno legendarno bivanje na Plešivcu (1696 m.n.v.) so konec 16. stoletja sezidali cerkev, ki so jo sv. Uršuli posvetili leta 1602 in je od tedaj pogosto pritegnila številne romarje, ki so se bili za svoje zdravje pripravljeni povzpeti tudi tako visoko na goro. Eden zgodnejših slovenskih opisov »izleta na sv. Uršo« je moč prebrati v spominih Šoštanjčana Josipa Vošnjaka, ki je kot študent medicine okrog leta 1855 v družbi deset »mladih gospodov in gospodičen« po triurni hoji prišel do Plešivčnika in nato nadaljeval dve uri do vrha.
»Šli smo najprej v cerkev sv. Urše, ki stoji preko štajersko-koroške meje, tako da je veliki oltar na Koroškem, stolp pa na Štajerskem. Občudovali smo potem prekrasni razgled, a dekleta se zanj niso dosti zmenila, hitela so v bolj spodaj stoječo mežnarijo nam pripravljat kosilo. Mi pa smo stali in občudovali pod nami ležeči zeleni svet koroški in štajerski. Ne bom opisaval, kako daleč sega pogled. Pojdi sam, raduj se nad prelepo slovensko zemljo, ki se razprostira pod tvojimi nogami …«