KP Velenje

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ob praznikih, ko se še posebej spominjamo tistih, ki jih ni več med nami, misli pogosto odtavajo k minljivosti, izgubi in slovesu. A za vsakim pogrebom so tudi ljudje, ki v najtežjih trenutkih stojijo ob strani svojcem. Med njimi je Mateja Medved, koordinatorka pogrebno-pokopališke dejavnosti v Komunalnem podjetju Velenje, ki svoje delo razume predvsem kot poslanstvo.

»To ni odločitev. To si poklican ali pa to začutiš,« pravi. Tudi sama je potrebovala približno tri tedne, da je premislila, ali je to delo zanjo, kaj ji bo prineslo in ali se bo v njem našla. Danes ve, da se je odločila prav. »Všeč mi je delo z ljudmi, všeč mi je, da jim lahko pomagam do dostojnega slovesa. Takrat sem si rekla: ali si človek ali pa nisi.«

Delo z umrlimi in žalujočimi svojci ni poklic, ki bi ga izbrali zgolj zaradi delovnih nalog. Zahteva sočutje, spoštovanje in sposobnost, da človeku prisluhneš tudi takrat, ko besede niso dovolj. Vsaka družina se poslavlja na svoj način, za vsako izgubo pa se skriva drugačna zgodba.

»Ni tako grozno, kot se morda sliši«

Medved poudarja, da je ljudi, ki bi se odločili za ta poklic, premalo. Zato vabi vse, ki jih delo zanima, da se oglasijo, pridejo na pogovor in spoznajo ekipo. Med sodelavci, pravi, vladajo dobri odnosi, novi člani pa so dobrodošli. Pomagajo jim tudi upokojenci, ki sodelujejo pri izvedbi pogrebnih slovesnosti.

»Vedno smo veseli, če kdo pokaže interes. Vse mu bomo razložili in pokazali. Če bomo ugotovili, da so njegove vrednote skladne z našimi, ga bomo z veseljem sprejeli medse,« pove.

Za tančico poklica, ki ga pogosto spremljajo nelagodje, strah in številna neizrečena vprašanja, so ljudje, ki opravljajo pomembno in občutljivo delo. Njihova naloga ni le organizacija pogreba. Svojcem pomagajo ustvariti prostor za slovo, ki je dostojno, osebno in spoštljivo.

Od težkih trenutkov do pogovorov, ki pomagajo

Obstajajo pa tudi slovesi, ki se človeka dotaknejo globlje. »Težko je predvsem takrat, ko gre za otroka. Takrat je težko vsem,« iskreno pove Medved.

Kako se po takšnih trenutkih zberejo in nadaljujejo delo? Odgovor je v medsebojni podpori. S sodelavci se vsak dan pogovarjajo, delijo izkušnje in si dovolijo tudi šaliti, takrat, ko ni moteče. Imajo svoj način humorja, ki jim pomaga predelati težke trenutke in razbremeniti napetost.

V takšnem delu namreč ni pomembno le, da znaš stati ob strani žalujočim, temveč tudi, da znaš poskrbeti zase in za ljudi, s katerimi delaš. Teža posameznih zgodb je lažja, kadar je ni treba nositi sam.

Prostor tudi za vprašanja o življenju in smrti

Matejo Medved že dolgo zanimajo duhovnost in vprašanja, povezana z drugo platjo življenja. Tudi v prihodnje bi si želela organizirati srečanja, na katerih bi o teh temah spregovorili širše. Zanimivo se ji zdi povezati mlade, ki se o smrti, minljivosti in duhovnosti pogovarjajo v vrtcih, šolah, ali jih raziskujejo v okviru nalog, ter jim omogočiti, da svoje poglede predstavijo starejšim in lokalni skupnosti.

Smrt je del življenja, čeprav jo pogosto odrivamo na rob. Prav zato so priložnosti, da o njej spregovorimo odkrito, spoštljivo in brez nepotrebnega strahu, dragocene.

V dneh okoli dneva spomina na mrtve se še posebej zavedamo, kako pomembni so spomini in kako zelo pogrešamo tiste, ki so odšli. A dostojno slovo ni namenjeno le pokojnim. Je tudi pomemben trenutek za tiste, ki ostajajo – da se poslovijo, izrazijo hvaležnost in počasi začnejo živeti z izgubo.

Živi ljudje za tiste, ki so odšli

»Za to delo moraš biti človek. Njeno delo je tesno povezano s smrtjo, a v njegovem središču so predvsem živi ljudje – svojci, ki se poslavljajo od najdražjih in v težkih trenutkih potrebujejo razumevanje, podporo ter dostojno slovo.

Včasih pa je nekoliko težje že pri povsem običajnem vprašanju, s čim se ukvarja. Ko pove, da dela v pogrebni dejavnosti, naleti tudi na ljudi, ki njenega poklica ne razumejo najbolje. Smrt je še vedno tema, o kateri se mnogi neradi pogovarjajo, zato je delo z umrlimi pogosto obdano s predsodki in nelagodjem.

A Mateja Medved v njem vidi predvsem poslanstvo. »Všeč mi je delo z ljudmi, všeč mi je, da jim lahko pomagam do dostojnega slovesa,« pravi. Ob tem poudarja, da njeno delo ni zgolj organizacija pogrebnih slovesnosti, temveč predvsem pomoč svojcem, da se od svojih najbližjih poslovijo na način, ki jim je blizu.

Prav v dneh, ko se spominjamo pokojnih, je morda vredno pomisliti tudi na ljudi, ki vsak dan pomagajo drugim skozi enega najtežjih trenutkov v življenju. Čeprav delajo z mrtvimi, je njihovo delo namenjeno živim – njihovemu slovesu, spominom in postopnemu sprejemanju izgube.