Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V Medobčinskem društvu gluhih in naglušnih Velenje, ki povezuje člane iz širše Šaleške doline, si prizadevajo za večjo prepoznavnost slovenskega znakovnega jezika, boljšo dostopnost informacij in enakovredno vključevanje oseb z izgubo sluha v družbo. O njihovih izkušnjah, izzivih in spremembah smo se pogovarjali s predsednikom društva Francem Forštnerjem.

Slovenski znakovni jezik je živ in bogat

Slovenski znakovni jezik pozna okoli 30.000 kretenj, vendar se tako kot vsak živ jezik nenehno razvija. Nove besede in pojmi prinašajo tudi nove kretnje, ki jih razvija skupina za razvoj slovenskega znakovnega jezika. »Kljub temu, da se slovenski znakovni jezik v zadnjih letih hitro razvija, je kretenj za vse besede še vedno premalo. Težko je slediti hitrim spremembam in nove kretnje tudi usvojiti. Slovenski znakovni jezik je bogat, živ in samostojen jezik. Ima svojo slovnico, pravila in strukturo ter omogoča izražanje vsebin od vsakdanjih do strokovnih in zahtevnih,« poudarja Forštner.

Po njegovem mnenju večinska družba znakovni jezik še vedno premalo pozna. Prav zato v društvu izvajajo različne aktivnosti ozaveščanja v vrtcih, šolah in drugih ustanovah ter organizirajo tudi tečaje slovenskega znakovnega jezika.

Ko je jezik okoli nas, a do njega ne moreš

Za večino slišečih je slovenščina nekaj samoumevnega. Prisotna je doma, v šoli, na televiziji, pri zdravniku, v trgovini in na spletu. Za gluho osebo pa dostop do informacij pogosto ni tako preprost. »Gluh človek mora velikokrat sam poskrbeti, da bo informacija zanj dostopna. Prav zato je pomembno, da ima gluh otrok že zgodaj možnost razvijati jezik, ki ga lahko v celoti zaznava. Če je komunikacija omejena, to vpliva tudi na njegov razvoj, izobraževanje in kasnejše vključevanje v družbo,« pravi.

Pomembno vlogo imajo pri tem tolmači slovenskega znakovnega jezika, vendar tudi oni ne morejo biti rešitev za vsako situacijo. Zato je po Forštnerjevih besedah nujno nadaljevati z ozaveščanjem v šolah, vrtcih, javnih ustanovah, bankah, zdravstvenih domovih in drugih okoljih, kjer lahko pride do komunikacijskih ovir.

Enake možnosti ne pomenijo vedno tudi enake dostopnosti

Čeprav se je položaj gluhih v Sloveniji v zadnjih letih izboljšal, je do popolne dostopnosti še vedno dolga pot. »Gluh človek je lahko zelo uspešno vključen v družbo, vendar je njegova vključenost pogosto odvisna od tega, kako dostopno je okolje. Še vedno se dogaja, da pri urejanju zdravstvenih zadev, na uradih, pri telefonskem naročanju ali pridobivanju pomembnih informacij potrebuje pomoč druge osebe.«

Posebej zahtevne so lahko situacije, v katerih je komunikacija ključnega pomena, na primer obisk urgence, zdravnika ali policijske postaje. Tudi prijaznost zaposlenih sama po sebi ni dovolj, če informacije niso razumljene. »V takšnih primerih je pomembno poiskati način komunikacije, ki ga gluha oseba v celoti razume. To je lahko tolmač za slovenski znakovni jezik, pisna komunikacija, SMS ali videoklic. Ključno je, da se najde prava rešitev.«

Eden najpomembnejših izzivov ostaja izobraževanje

Ni dovolj, da je gluh otrok fizično prisoten v razredu, pomembno je, da razume pouk, lahko sodeluje, postavlja vprašanja in izraža svoje misli. »Pri otrocih je potrebnega veliko sodelovanja med starši, učitelji, ravnatelji, logopedi, surdopedagogi in drugimi strokovnjaki.

Danes so na voljo tudi kakovostni slušni aparati, polževi vsadki in različni tehnični pripomočki, ki lahko pomagajo pri komunikaciji. Pomembno je, da se za vsakega otroka poišče rešitev, ki mu najbolj ustreza.« Pri tem imajo pomembno vlogo tudi starši, ki se skupaj s strokovnjaki odločajo o načinu izobraževanja in komunikacije.

Digitalni svet prinaša nove možnosti in nove ovire

Tehnologija je življenje gluhih in naglušnih v marsičem olajšala. Družbena omrežja omogočajo hitrejše povezovanje, številne informacije so dostopnejše, vse več vsebin pa je mogoče spremljati tudi s podnapisi ali tolmačenjem v znakovni jezik. »A digitalno še ne pomeni nujno dostopno. Videoposnetek brez podnapisov za gluho osebo ni v celoti dostopen.

Težave so lahko tudi pri spletnih straneh, videokonferencah, javnih obvestilih in kriznih informacijah. Pomembno je, da se na dostopnost pomisli že pri pripravi vsebin.« Pozitivne spremembe prinaša tudi razvoj sprotnega podnaslavljanja in tolmačenja v slovenski znakovni jezik. Za naglušne so pomembni tudi različni tehnični pripomočki, kot so slušne zanke, brezžične slušalke in FM-sistemi.

»Najbolj me moti, ko ljudje mislijo, da je dovolj samo biti prijazen.«

Kot predsednik društva se Forštner vsakodnevno srečuje z različnimi potrebami oseb z izgubo sluha. Okvare sluha so namreč različne, zato so različne tudi potrebne prilagoditve. »Veliko je še področij, kjer prihaja do diskriminacije. Najbolj nesmiselno se mi zdi kričanje na gluho osebo, ki ne sliši. To ne pomaga pri komunikaciji,« pravi.

Sam je gluha oseba s polževim vsadkom in kot predsednik društva želi biti v pomoč vsem – tako gluhim kot naglušnim. »Sem predsednik vseh oseb z okvaro sluha in trudim se pomagati vsem. Tako bo ostalo tudi v prihodnje. Pomembno pa je, da razumemo, da različne izgube sluha pomenijo različne ovire in da enake možnosti niso vedno mogoče brez ustreznih prilagoditev.«

Možnosti so boljše, a ovire ostajajo

Na področju izobraževanja, zaposlovanja, športa in družabnega življenja so možnosti danes boljše kot nekoč, vendar komunikacijske ovire še vedno pomembno vplivajo na vključevanje. »Človek je lahko zelo sposoben, vendar lahko zaradi komunikacijske ovire teže pride do informacij ali priložnosti.

Pomembno je, da gluhih in naglušnih ne gledamo samo skozi njihovo izgubo sluha. So športniki, zaposleni, starši, stari starši, ustvarjalci in aktivni člani lokalne skupnosti.« V društvu si zato prizadevajo za čim več vključevanja, vendar je pri številnih aktivnostih slišeče družbe še vedno premalo ustreznih prilagoditev in tolmačenja v slovenski znakovni jezik.

Informacija mora biti dostopna vsem

Če je obvestilo samo zvočno, ga gluhi ne morejo zaznati, težave pa lahko nastanejo tudi pri zelo hitrih ali zapletenih pisnih informacijah. »Tudi radio osebe z izgubo sluha težko spremljajo, lokalne televizije pa pogosto nimajo podnapisov ali tolmačenih oddaj. Pri javnih prireditvah je zato pomembno razmišljati o podnapisih, tolmačenju v slovenski znakovni jezik in drugih prilagoditvah.« V društvu ob tem pozdravljajo napredek v lokalnem okolju.

Občinske proslave v MO Velenje so že tolmačene v znakovni jezik, temu zgledu sledijo tudi v Šoštanju in Šmartnem ob Paki. Kulturni domovi so opremljeni s slušnimi zankami, ki naglušnim omogočajo lažje spremljanje dogodkov.

Dostopnost bi morala biti del načrtovanja že od začetka

»Pri vseh pomembnih javnih informacijah bi morali že vnaprej razmišljati, kako bodo do njih prišli tudi gluhi in naglušni. Pri tem morajo sodelovati občine, javne ustanove, zdravstveni domovi, šole, organizatorji prireditev, mediji in društva,« pravi strokovna sodelavka društva Urška Jakop.

Njena želja je preprosta: da na dostopnost ne bi bilo treba opozarjati šele takrat, ko je informacija že objavljena. »Ne bi smelo biti treba po vsaki pomembni informaciji posebej opozarjati, da je treba dodati podnapise ali zagotoviti tolmača. Dostopnost bi morala biti del načrtovanja že od začetka. Včasih že majhna prilagoditev pomeni ogromno razliko za posameznika.«

RK