Pixabay

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Smrt človeka je težka izguba, ne glede na starostno obdobje. Kako jo doživljajo otroci? Kako se njihovo razumevanje spreminja s starostjo in zakaj je pomembno, da odrasli svoje razlage prilagodimo otrokovi mentalni zrelosti, smo se pogovarjali z Niki Jakol, univerzitetno diplomirano psihologinjo iz Centra za krepitev zdravja ZD Velenje. V pogovoru z naslovom Dedek je šel v nebesa … in kdaj pride nazaj? je na predavanju spregovorila tudi o tem, kako lahko odrasli otrokom pomagamo razumeti eno najtežjih življenjskih tem.

Kako otrok razume smrt glede na starost?

»Otroci v predšolskem obdobju običajno smrti še ne razumejo, obenem pa vseeno prepoznavajo odsotnost umrle osebe in močno čutijo dogajanje v družini. Okrog 6. ali 7. leta lahko razumejo dokončnost smrti, vseeno pa razmišljajo še precej konkretno, npr. predstavljajo si, da je smrt bitje, ki je po nekoga prišlo in ga odneslo; sprašujejo se, kaj se sedaj dogaja z umrlim, kje spi, kako se druži. Okrog 9. ali 10. leta se pri otrocih razvije abstraktno mišljenje, takrat je pojem smrti povsem usvojen.

· Novice

Pogrebnica – poklic, ki ga moraš začutiti

Starejši ko pa so, bolj lahko smrt postavijo tudi v širši družinski in družbeni kontekst, se torej zavedajo, kaj za družino pomeni, da nekoga ni več med njimi,« odgovori psihologinja, ki poudari, da so otroci na splošno radovedni o svetu, ki jih obdaja, smrt pa je samo eno od področij, ki jih zanimajo.

Nekaj drugega pa je, kadar otrok smrt doživlja osebno

»Takrat vprašanja niso le iz radovednosti, ampak tudi čustveno obarvana. Verjetno se o tem več sprašujejo, kadar se v ožji ali širši družini zgodi kakšna izguba. Naloga nas, odraslih, je, da smo pripravljeni na takšne pogovore in spoštljivo odgovorimo na njihova vprašanja, čeprav se nam morda zdijo smešna. Ko otroci vprašanja ponavljajo, to pogosto pomeni, da potrebujejo več časa, da občutke povežejo z razumevanjem – ne pa, da nas želijo spraviti v zadrego. Včasih otroci postavijo tudi zahtevna vprašanja, na katera tudi odrasli nimamo odgovorov.

Nič hudega ni, če ne znamo odgovoriti; enostavno lahko otroku rečemo: Vprašanje, ki si ga postavil, je pomembno in zahtevno. Tudi sama ne poznam odgovora. Se tudi tebi zdi, da je težko, kadar ne poznamo odgovorov? Niso pa otroci vedno odprti za pogovor o smrti, še posebej, če je zanje izguba težka. Takrat je dovolj naša fizična bližina, tolažba, naša prisotnost. Pomembno je, da vedo, da smo odprti za pogovor, ko bodo pripravljeni.«

· Novice

Koliko stane zadnje slovo?

Pomembno je, da znake prepoznamo in se nanje odzovemo

Žalost, strah ali jeza se pri otrocih lahko pokažejo na telesu, npr. kot težave pri spanju in hranjenju ali kot povečano telesno vznemirjenje. »Pokažejo se pa tudi skozi otrokovo vedenje, nekateri se pričnejo umikati vase (kot želvice, ki se skrijejo v svoj oklep); drugi kažejo več agresivnega vedenja (kot ježki, ki bodejo vse okrog sebe), tretji se oklepajo odraslih (kot kengurujčki svojih mater). Nekateri so kot metuljčki, njihova pozornost je razpršena in so na splošno nemirni.

Lahko se pojavi tudi regresivno vedenje, to je razvojno nižje vedenje od tistega, ki ga je otrok že obvladal, npr. otrok spet začne močiti hlačke, čeprav je toaletni trening že usvojil; spet začne sesati palec ali jecljati, poenostavljati besede, čeprav je že tekoče govoril. Takšni odzivi so običajno začasni in pomenijo, da otrok čustva postopoma predeluje – večina jih ob ustrezni podpori sama izzveni. Pomembno je, da te znake prepoznamo in se nanje odzovemo,« odgovarja Jakolova.

Kako otroci doživljajo izgubo hišnega ljubljenčka in kako jim pomagati pri slovesu?

»Izguba hišnega ljubljenčka je lahko enako pomembna kot katerakoli druga, saj so ljubljenčki pogosto otrokovi najboljši prijatelji. Zaupajo jim svoje skrivnosti, z njimi se potolažijo, igrajo in zabavajo. Takšno izgubo moramo torej vzeti resno.

Ponavadi pomaga, da se imajo otroci možnost posloviti in da opravimo neki čisto konkreten obred, npr. žival pokopljemo, če je to primerno, pripravimo simboličen spomenik, napišemo poslovilno pismo, v katerem se spomnimo vseh lepih trenutkov, jih spodbudimo, da narišejo risbico v slovo, zberejo fotografije v album, spustijo balone v zrak … Obenem je slovo od ljubljenčka lahko lepa priložnost, ko se otrok uči o smrti, izgubi, žalovanju in poslavljanju.«

· Novice

Tatovi ne prizanašajo niti pokojnim!

Najbolj podporna je naša prisotnost

»Fizična bližina, objem, božanje, cartanje. Pomembno je, da otrokom nudimo priložnost, da izrazijo svoja čustva, kot da bi jim ponudili veliko posodo, v katero lahko odložijo vse, kar jih teži. Ko otroku dovolimo, da izrazi katerokoli čustvo, mu sporočamo: Tvoja čustva so varna. Tudi če so močna, jih skupaj zmoremo. Otroci namreč žalujejo nekoliko drugače kot odrasli – v valovih. V enem trenutku so lahko potrti, v naslednjem pa se igrajo.