nč

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Nekatere zgodbe se začnejo zapisovati šele, ko se dan umiri. Mirjana Šernek takrat vzame tablico, vanjo vstavi papir in s pisalom za brajico zapisuje zamisli, ki jih ne želi prepustiti pozabi. Tiho, da ne bi motila drugih. Pesmi namreč največkrat prihajajo zvečer ali ponoči, ko jo nagovorijo dogodek, človek, odnos ali spomin.

Pesnica in pevka, ki je slepa od enajstega leta, je predstavila svojo tretjo pesniško zbirko Svetloba življenja je močnejša od teme. Po dogodku smo se z njo pogovarjali o ustvarjanju, odraščanju, odnosih in svetlobi, ki jo sama prepoznava predvsem v človeški bližini.

Pesmi nastajajo, ko se je nekaj dotakne

Pisanja se redko loti načrtno. Najprej se mora zgoditi nekaj, kar jo notranje premakne. Navdih najde tudi v naravi, ki jo pomirja, in tišini, v kateri laže prisluhne sebi. »Izpisujem se iz sebe,« je opisala svoje ustvarjanje. Zato se z življenjskimi izkušnjami spreminjajo tudi njene pesmi. Čuti, da so z vsako zbirko zrelejše in globlje.

Po prvencu Zate, v katerem je raziskovala ljubezen v širšem pomenu besede, je nastala zbirka Dotik. Ta ima zanjo posebno težo, saj je dotik pomemben način spoznavanja sveta. V tretji zbirki pa stopajo v ospredje dogodki, ljudje in odnosi, ki se človeka dotaknejo ter ga spreminjajo.

Pogum je najprej dobila doma

Odraščala je v kmečkem okolju, obdana z naravo in živalmi. Bila je radovedna, plezala je po drevesih in raziskovala vse, kar je našla okoli sebe. Danes meni, da so ji prav te izkušnje, ročne spretnosti in občutljivost za dotik pomagale tudi pozneje. Izguba vida pri enajstih letih je pomenila boleč prelom. »Zame je bilo to čisto drugo življenje,« se je spomnila. Pri prilagajanju je imela ključno vlogo družina, predvsem mama, ki ji je s toplino, življenjsko modrostjo in zgledom vlivala pogum.

Na teh temeljih je nato gradila samostojnost. Ob tem ni skrivala, da tudi sama doživlja težke dni. »Živim tako kot vsi ljudje. Doživljam trenutke žalosti, radosti, veselja.« Ko ji je težko, si skuša dovoliti postanek. Od sebe ne zahteva, da mora vse premagati takoj. Ve, da tudi čas opravi svoje.

Ovire so tudi med ljudmi

Vsakdan slepih in slabovidnih zaznamujejo različne ovire. Med izzivi današnjega časa je omenila skiroje in tiha električna vozila, ki jih je teže pravočasno zaznati. Pregrade pa niso le na ulicah. Nastanejo tudi v odnosih, kadar ljudje zaradi zadrege ali strahu ne vedo, kako pristopiti. Sama jih skuša rahljati z odprtostjo in prvim korakom proti sogovorniku. Želi si preprostega, sproščenega stika, brez nepotrebnega strahu pred slepoto.

Tudi velenjski večer je doživela kot priložnost za takšno povezovanje. Sprejem je opisala kot topel, srečanje pa kot prijetno in spontano. Če so ob njem odpravili kakšen dvom ali zmanjšali zadrego, je bil po njenem namen dosežen.

Glasba ji daje prostor za nov začetek

Pomembna spremljevalka njenega življenja ostaja glasba, v kateri najde pogum in možnost izražanja. Omenila je tudi svojo novejšo pesem Moje oči, ob kateri je nastal videospot z družino. Medtem že nastaja četrta pesniška zbirka. Napoveduje jo kot drugačno in globljo, zaznamovano z novimi izkušnjami ter spoznanjem, da življenje ni črno-belo. Bralcem pa želi predati predvsem zaupanje vase: da se lahko tudi po padcu znova dvignejo. Prav v tem je mogoče prepoznati svetlobo iz naslova njene zbirke – v odnosih, ustvarjanju in moči za naslednji korak.

Naš čas