nč

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

O smrti bi se morali pogovarjati že za življenja

O smrti in pogrebu se še vedno pogosto pogovarjamo premalo. Zakaj? »Morda zato, ker se nam zdi, da je za takšne pogovore še dovolj časa, ali ker nas je strah, da bi z njimi priklicali nekaj slabega. Toda pogovor o lastnih željah je lahko tudi izraz skrbi za ljudi, ki jih bomo nekoč zapustili. Če človek že za življenja pove, ali si želi žarni ali klasični pokop, verski ali civilni obred, katero glasbo bi rad slišal in kakšno slovo si predstavlja, svojim bližnjim pozneje prihrani veliko negotovosti,« pojasni Mateja Medved, koordinatorka pogrebno-pokopališke dejavnosti v KP Velenje, ki poudari, da se želje lahko spremenijo, vendar je že pogovor sam po sebi dragocen. Svojcem lahko olajša odločanje v času, ko se morajo poleg žalovanja soočiti še s številnimi praktičnimi opravili.

Vse več žarnih pokopov in raztrosov pepela

Spreminjajo se tudi pogrebni običaji. Po besedah Medved danes prevladujejo žarni pokopi, vse pogosteje pa se ljudje odločajo tudi za raztros pepela. Razlogi so različni: nekaterim veliko pomenijo osebna ali družinska prepričanja, drugim je pomembna cena, tretji pa si želijo preprostejšega slovesa. »Spremenil se je tudi odnos do pogrebnih obredov. Medtem ko si nekateri še vedno želijo tradicionalne slovesnosti, drugi dajejo prednost bolj intimnemu slovesu v krogu najbližjih. Najpomembneje je, da ljudem omogočimo izbiro. Naša naloga ni, da jim povemo, kakšen pogreb bi morali izbrati, ampak da jim predstavimo možnosti in jim pomagamo izpeljati slovo, ki je v skladu z njihovimi željami in vrednotami,« poudarja.

Tudi pri raztrosu imajo svojci možnost, da ohranijo prostor za spomin

Na raztrosnem mestu so kamnita obeležja z imeni pokojnikov, ob katerih lahko na posebne poličke odložijo kamenček, svečo ali cvet. Za vence neposredno ob raztrosnem mestu ni prostora, lahko pa jih svojci po dogovoru položijo na pripravljena stojala. Ob tem jih prosijo, naj poskrbijo tudi za odstranitev uvelega cvetja in dogorelih sveč. Na raztrosnih mestih se namreč sčasoma nabere veliko materiala, zato je skrb za urejenost skupnega prostora pomembna za vse obiskovalce. Cenovno sta žarni pokop in raztros pepela po pojasnilih sogovornice približno primerljiva. Pri raztrosu se obračuna najem žare, pri žarnem pokopu pa njen nakup.

Cena pogreba je odvisna od številnih dejavnikov, zato enotnega zneska ni

Na končni strošek vplivajo vrsta pokopa, prevoz pokojnika, krsta ali žara, upepelitev, uporaba mrliške vežice, cvetje, glasba, govornik in druge storitve. Razlike so tudi med občinami in posameznimi izvajalci. »Osnovna žara stane približno od 80 do 250 evrov, cene osnovnih krst pa se začnejo pri okoli 350 evrih. Za zahtevnejše modele, med drugim sarkofage, je treba odšteti nekaj več kot 700 evrov.« Dodatno ceno višajo še ostale storitve, skupaj pa to lahko nanese še dodatnega tisočaka. 

Koliko lahko stane najdražji pogreb?

Sogovornica tega ne želi natančno opredeljevati, pove pa, da lahko stroški dosežejo tudi 3.000 ali 4.000 evrov. K višjemu znesku prispevajo dražja krsta, bogatejši cvetlični aranžmaji, več govorcev, pevcev in glasbenikov ter dodatne storitve. Takšni pogrebi so po njenih besedah redki. Toda višja cena še ne pomeni tudi lepšega ali bolj ganljivega slovesa. »Mislim, da razkošnost ni merilo za kakovost slovesa. Tudi preprosta slovesnost je lahko zelo ganljiva in osebna,« poudarja Mateja Medved. Najpomembneje je, da je pogreb v skladu z željami pokojnika, možnostmi družine in načinom, na katerega se svojci želijo posloviti. Zato svetuje, naj se svojci z izvajalcem že na začetku pogovorijo o možnostih, zaprosijo za razčlenjeno ponudbo in določijo okvirni proračun. Tako bodo vedeli, katere storitve so vključene v osnovno ceno in katere so dodatne.

Dostojanstveno slovo tudi ob finančnih težavah

Izguba bližnjega je dovolj težka že sama po sebi, zato finančne skrbi družinam ne bi smele predstavljati dodatnega bremena. Če se svojci znajdejo v stiski, lahko še vedno organizirajo dostojanstveno slovo, ne da bi izbrali dražje storitve ali se zaradi pogreba zadolžili. »Socialno šibkejši lahko na centru za socialno delo preverijo, ali izpolnjujejo pogoje za pogrebnino ali posmrtnino. Gre za obliki državne denarne pomoči, pri katerih je treba izpolnjevati predpisane pogoje glede upravičenosti. Pogrebnina je namenjena pomoči pri kritju stroškov pogreba. Zanjo lahko pod predpisanimi pogoji zaprosijo določeni svojci pokojnika, ki poskrbijo za pogreb v Sloveniji, račun pa se mora glasiti na vlagatelja. Posmrtnina je enkratna denarna pomoč po smrti družinskega člana in je namenjena upravičenim osebam, ki izpolnjujejo predpisane pogoje.

Kaj pa če pokojnik nima svojcev? 

Posebno vprašanje je, kaj se zgodi, ko pokojnik nima svojcev oziroma ni nikogar, ki bi lahko poskrbel za pogreb. Tudi v takšnem primeru mora biti za pokojnika poskrbljeno dostojanstveno in v skladu z zakonodajo. Če ni osebe, ki bi naročila pogreb, njegovo prijavo in stroške pod zakonsko določenimi pogoji prevzame pristojna občina. Katera občina je odgovorna, je odvisno od okoliščin in veljavnih pravil. Če ni svojcev, ki bi odločali o načinu pokopa, o tem odloči pristojni občinski organ. »Vsak človek si zasluži spoštljiv odnos, ne glede na to, ali ima družino, prijatelje ali druge bližnje, ki bi se od njega lahko poslovili,« je mogoče povzeti sporočilo sogovornice.

Posebej težko je, kadar umre otrok 

Delo v pogrebni dejavnosti prinaša tudi čustveno zahtevne trenutke. Posebej težko je, kadar umre otrok. Takrat je težko vsem, priznava Medved. S sodelavci se zato vsak dan pogovarjajo, delijo izkušnje in si dovolijo tudi nekaj humorja, ki jim pomaga predelovati težke situacije. Medsebojna podpora je pomemben del njihovega dela, saj nihče ne bi smel sam nositi teže vseh zgodb, s katerimi se srečuje. Sogovornico že dolgo zanimajo tudi duhovnost in vprašanja, povezana z drugo platjo življenja. V prihodnje bi si želela organizirati srečanja, na katerih bi lahko o teh temah spregovorili širše. Zanimivo se ji zdi povezati mlade, ki o smrti, minljivosti in duhovnosti razmišljajo v šolah ali pripravljajo raziskovalne naloge, ter jim omogočiti, da svoje poglede predstavijo starejšim in lokalni skupnosti.