Vida Lorger je bila učiteljica s posluhom za ljudi
V Novem tedniku tedensko objavljamo drobce zgodovine. Tokrat objavljamo zapis Guste Grobin, ki se spominja Vide Lorger – učiteljice, dobrotnice in kulturne ustvarjalke, ki je zaznamovala življenje v Šmarju pri Jelšah.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Vida Lorger ni bila običajna učiteljica. Bila je ena tistih pedagoginj, ki so šolo razumele kot del življenja kraja. Dejavno je sodelovala pri kulturnih prireditvah, pripravljala otroške predstave, igrala v amaterskem gledališču, režirala in pisala besedila za otroke, bila je izjemno dejavna na družabnem področju. Ob odprtju nove zgradbe železniške postaje v Šmarju pri Jelšah je napisala pesem, ki jo je deklamiral njen učenec Boštjan Škorjak.
Njeno delo se ni končalo v šolskih klopeh. Nekdanji učenci so se je spominjali kot učiteljice z velikim posluhom za socialne stiske. V času revščine, pogostih neurij in bolezni je pomagala družinam, z možem je organizirala tudi higienske tečaje za starše in šolsko osebje. Poučevanje je zanjo pomenilo skrb za človeka v najširšem pomenu besede.
Dom Lorgerjevih – hiša odprtih vrat
Poleg učiteljskega poklica je skrbela za veliko gospodinjstvo in posestvo. Lorgerjevi so živeli skoraj samooskrbno, obdelovali so vrt, imeli sadovnjak in zaposlovali pomočnike pri delu. Njihov dom ni bil le urejena meščanska hiša, temveč tudi prostor druženja, pogovorov in gostoljubja, v katerem so se srečevali številni Šmarčani.
Vedno pripravljena pomagati
Marija Lorger (poročena Jager) se gospe Vide spominja kot tople in prijazne ženske. Ni je učila, vendar ji je s prijazno gesto polepšala otroštvo.
Tako pripoveduje: »V šolo in domov sem hodila mimo Lorgerjeve hiše. Pot me je nato peljala do sv. Barbare in naprej na Cerovec. Nekoč me je poklicala gospa Vida in mi poklonila krasne lakaste čevlje, rekoč, da mi bodo gotovo prav. Vso pot do doma sem jih tesno stiskala k sebi. Tako lepih čevljev še nisem nikoli imela. Mama Milika, ki je bila pri družini Lorger pred poroko nekaj časa v službi, je pripomnila, da je bila gospa vedno dobra za vse. Še danes, ko si lahko kupim čevlje, ki si jih želim, vedno pomislim na tiste majhne lakaste čevlje, meni najdražje.«
Gusta Grobin
Se nadaljuje
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.