Move TV
© 2026 Media partner agencija d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 7 min.

Ivo Milovanović: »Današnje Celje je klub, ki piše zgodovino«


novi-tednik
Anja Kovačič
20. 11. 2026, 17.25
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Kako je bilo nekoč igrati nogomet v Celju, ko je mesto živelo za Kladivar, ko so tribune Glazije polnili tisoči gledalcev in ko so imeli nogometaši svoje vzornike? O spominih je s celjskimi navijači Vzhodne tribune NK Celje spregovoril Ivo Milovanović.

ivo-milovanovic
FB/Ivo Milovanović
Sanjsko leto 2004: Celjani evropski klubski prvaki

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Google logo
Svet24 logo

Nastavi

Tokratni pogovor nas v luči nogometne vročice v Celju, ki se je po volitvah nekoliko polegla, vrača v obdobje NK Kladivar Celje, na znameniti stadion Glazija in k enemu največjih imen v zgodovini celjskega nogometa, Ivanu Hriberniku, znanemu kot Hanza. O njem je spregovoril Ivo Milovanović, legendarni novinar in nekdanji nogometaš NK Kladivar Celje, ki je bil kratek čas tudi Hanžev soigralec.

V pogovoru za navijaško rubriko Vzhodne tribune se je spomnil največjih trenutkov svoje kariere, najtežjih preizkušenj in posebne vezi, ki jo je v vseh teh letih spletel s celjskimi navijači.

V nadaljevanju objavljamo celoten intervju, ki je sestavljen iz naključnih vprašanj iz skupine Vzhodna tribuna - NK Celje 1919.

»Na Glaziji je bilo vedno veliko navijačev«

Gospod Milovanović, kako se je začela vaša nogometna pot in kako ste prišli v NK Kladivar Celje? Kako ste se počutili, ko ste oblekli celjski dres? Na kateri poziciji ste igrali?

Tako kot večina fantičev leta 1962 smo se tudi mi večino prostega časa podili po vseh travnikih. V nekem trenutku med počitnicami nas je »obiskal« tovariš Bencik, ki je bil trener pri Železničarskem nogometnem klubu (ŽNK) Celje, in nas tri povabil, da pridemo na trening na Skalno klet. Ker sem takrat živel na Aljaževem hribu, zame ni bilo težav. Ni bilo daleč in starša sta mi dovolila, da sem hodil na treninge. Igral sem za pionirje.

915247893_10240383726084209_5459728405305076425_n.jpg
FB/Vzhodna tribuna - NK Celje 1919/UI
Rekonstrukcija starega grba NK Kladivar s pomočjo umetne inteligence

Na treningu sem dobil copate, nogavice, majico in kratke hlače. Igrali smo najrazličnejše tekme, najhujši tekmeci so bili vrstniki iz NK Kladivar. Takrat so bili v Celju trije klubi: ŽNK Celje, Kladivar in Olimp. Mestni derbiji so bili že v tej kategoriji zanimivi in dramatični. Mi smo bili, če se prav spomnim, v tem starostnem razredu najboljši. Od začetka sem bil med zveznimi igralci, zdaj bi rekel, zadnji zvezni. Ponosni smo bili na beli dres, na prsih je bil grb ŽNK Celje.

Kakšen klub je bil NK Kladivar Celje v vaših igralskih časih? Kako je bil organiziran in kakšne drese ste imeli?

Preberite še

Leta 1967 sta se iz najrazličnejših vzrokov ŽNK Celje in NK Kladivar združila v en klub, osrednji stadion je postala znamenita Glazija. Kar naenkrat nas je bilo veliko in s tem tudi večja konkurenca. Bil sem v mlajši skupini. Kar nekaj nas je moralo oditi h Kovinarju iz Štor, kjer smo, seveda, igrali pri mladincih. To je trajalo eno sezono, po vrnitvi sem igral za mladince vse do dovoljene starostne omejitve. Bili smo tretja ekipa Slovenije, za Olimpijo in Mariborom.

Večji del tega obdobja je bil naš trener izredni Vlado Glinšek, eno obdobje pa trener Hribček. Žal se imena ne spomnim. V tem času sem obiskoval I. gimnazijo v Celju, maturiral in poleti 1971/72 odšel na študij v Ljubljano, kjer sem nekaj časa igral za Slovan.

Kladivar je bil že takrat spoštovan klub v Sloveniji. Leta 1964 so bili člani celo republiški prvaki, eno sezono so igrali v 2. jugoslovanski ligi. Klub je bil dobro organiziran, z vsemi selekcijami in sposobnimi ljudmi, ki so ga vodili. Spomnim se predsednika Hočevarja, velikega gospoda, pa oficirja Masla, ki je kot tehnični vodja posebej skrbel za mladinsko vrsto. Praviloma smo imeli modre ali bele drese, to sta bili barvi Kladivarja in ŽNK Celja.

Nogomet je bil včasih počasnejši

Nogomet je bil nekoč precej drugačen kot danes. Kako so potekali treningi, kakšne pogoje ste imeli in koliko odrekanja je zahtevalo igranje za Kladivar?

Nogomet je bil drugačen, če ga primerjamo z današnjim. Predvsem je bil počasnejši, vendar tehnično na visoki ravni. Igrali smo zelo borbeno in dosegali veliko golov. Takole, na pamet, bi zapisal, da je bilo več pozornosti namenjene napadu kot obrambi. Imeli smo izvrstne vratarje. Mladinci smo trenirali tri do štirikrat na teden. Tekme so bile ob nedeljah. Zame, Tamšeta in vratarja Krušiča, ki smo bili srednješolci, je bilo kar naporno. Enkrat tedensko smo trenirali z ostalimi, sicer pa dopoldne pred šolo, med 9. in 11. uro. Zanimivo je bilo, da smo se pozimi lahko omejeno smučali, poleti pa kopali. Nismo čutili nekega posebnega odrekanja. Smo uživali.

Ali je bilo v tistih časih igranje za NK Kladivar Celje stvar posebnega ponosa? Kako so na nogometaše gledali prebivalci Celja? Je obstajala kakšna »navijaška« kultura ali se je bolj ploskalo in veselilo golov?

Celje je bilo, tako kot danes, športno mesto. Člani so bili priljubljeni, mi pa v njihovi globoki senci. Pomembno nam je bilo, da so vrstnice in vrstniki vedeli, da smo nogometaši. Če smo zmagali, smo bili frajerji! Navijačev je bilo na stadionu Glazija vedno veliko. Težko bi zdaj ocenil, vendar so govorili, da jih je bilo na članskih tekmah med tri in štiri tisoč. Ne spomnim se nešportnega obnašanja, razen prijateljskega zbadanja. Ni bilo pirotehničnih sredstev. Navijanje je bilo glasno, spoštljivo.

Stadion Glazija je danes za številne mlajše navijače le del zgodovine. Beremo o velikem številu navijačev na Glaziji, fotografij pa ni veliko. So gledalci stali ob igrišču? Tribun verjetno ni bilo? Kakšno je bilo igrišče?

Stadion Glazija je moja nočna mora. Še danes ne razumem takratne mestne politike, da so stadion v mestu spremenili v zazidalne namene. Niso se zavedali, da je stadion v mestu privilegij. Veliko stadionov sem videl po svetu in na prste ene roke bi naštel tiste v mestih, eden od njih je stadion v Valenciji. Za Glazijo smo imeli pomožno igrišče, ki ni bilo travnato. Gledalci niso bili ob igrišču, bili so na tribunah, ki pa jih ni bilo za goloma. Tisti, ki so skrbeli za igralno površino, so delali odlično.

Posnetek zaslona 2026-11-18 205521.png
Posnetek zaslona/FB/Vzhodna tribuna/YT/JS video/Celje nekoč in v letu 2017 (2.del)
Nekoč igrišče Glazija, danes parkirišče

»Ivan Hribernik – Hanza je ikona celjskega nogometa«

Se spominjate derbijev med Kladivarjem in ŽNK Celje? Ti derbiji naj bi privabljali množice gledalcev in delili celjske ljubitelje nogometa. (Kot zanimivost: na igrišču ŽNK Celje – Skalna klet naj bi bila podlaga posuta z ugaslimi ogorki oziroma lešem iz Cinkarne.)

Članskih derbijev se spomnim površno, naših pa kar dobro. Vedno so bili napeti, dramatični. Na Skalni kleti je bila trava in ne ugasli ogorki. Vsaj ne v mojem času. Na mestnih derbijih je bilo vedno veliko navijačev. Od takrat, ko sta se kluba leta 1967 združila v en klub, ni bilo več pravega mestnega derbija. NK Olimp, kolikor se spomnim, ni bil realno konkurenčen.

ivo-milovanovic
FB/Ivo Milovanović
Novinarska nogometna ekipa, Ivo Milovanović stoji skrajno levo

Katere tekme na stadionu Glazija so vam najbolj ostale v spominu? Se spominjate kakšnega posebnega derbija, velike zmage ali nepozabnega vzdušja? Se mogoče spominjate Kladivarja v šampionski sezoni, ko je postal republiški prvak?

Najbolj se spomnim gostovanja beograjskega Partizana, kvalifikacijske tekme Kladivarja za 2. ligo s Karlovcem in gostovanja ene ekipe iz Gane. Moj spomin na čas, ko je bil Kladivar republiški prvak, je precej medel. Spomnim se nekaterih igralcev, ki so dalj časa igrali za Celje in Kladivar. Pri ŽNK so bili bratje Reberšak, Letner, Kuder, Hribernik, Bencik, Devič, pa Perc, Ferme, Kompan, vratar Gobec, Binkovski, Devčič, Bauman, M. Dobrajc … Ja, kar veliko je bilo odličnih igralcev. To so bili pravzaprav naši vzorniki.

Posebno mesto v zgodovini celjskega nogometa ima Ivan Hribernik – Hanza. Imeli ste priložnost biti njegov soigralec. Kako se spominjate prvega srečanja z njim?

Ivan Hribernik – Hanza je ikona celjskega nogometa. Bil je kapetan jugoslovanske amaterske reprezentance in nesojeni vodja prvoligaške Olimpije. Moj prvi stik z njim je bil na treningu članske ekipe. Na igrišču človek hitro spozna, da je vrhunski nogometaš. Igral je dolgo, z več generacijami, in na njegovem pogrebu sem res od vseh slišal samo pohvale za skromnega človeka, ki se nikdar ni izpostavljal.

Kot da je bilo včeraj, se spominjam poti v Šentjur, kjer sva bila gosta na radijski postaji. Takrat sem se na lastne oči lahko prepričal, da je bil Hanza odličen nogometaš in človek. Težko in krivično bi bilo, da primerjam igralce različnih generacij. V vsaki je bil in je še kakšen zvezdnik. Vsako obdobje ima svoje junake.

ivo-milovanovic
FB/Ivo Milovanović
Od nekdaj povezan s celjskim rokometom

»Današnje Celje je klub, ki piše zgodovino«

Zakaj mladi v slovenskem nogometu ne dobijo veliko priložnosti? So preslabi ali so v ozadju drugi interesi?

Težko je posplošiti odgovor na to vprašanje. Najbrž gre pri vprašanju za članski, poklicni nogomet? V ospredju je rezultat, svojo vlogo igrajo menedžerji in starši, tudi trenerji niso potrpežljivi, najbrž pa svoje odigra tudi kakovost posameznikov. Resnici na ljubo, ni jih prav veliko! Z mladimi se ne dela kakovostno, najboljši posamezniki pa po mojem mnenju prehitro odhajajo v tujino.

ivo-milovanovic
FB/Ivo Milovanović
Poročanje v času koronavirusa

Kako gledate na današnje stanje NK Celje?

Današnje Celje je klub, ki piše zgodovino. Doma in v evropski konkurenci dokazuje, da je dobro organiziran, da pri članih delajo strokovno zelo dobro in posledice so znane. V klubski administraciji dela cela vrsta kakovostnih ljudi, kar je posebna vrednost kluba. Morda bi lahko bilo več domačih, celjskih in slovenskih igralcev, vendar se je Celje vključilo v poslovni del, ki zahteva samo dober izid. Želim si, da bi uredili še tribuno, ki v glavnem sameva, in da bi bil stadion v celoti pokrit. Jasno, da celjski klub nujno potrebuje poseben objekt (trening center) za vadbo vseh selekcij.

Svet24

Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.

Z oddajo e-poštnega naslova se prijavim na uredniške e-novice. Odjava je možna kadar koli prek povezave »Odjava« v vsakem sporočilu. Več v Politiki zasebnosti.


© 2026 Media partner agencija d.o.o.

Vse pravice pridržane.