»Plezanje ne dopušča polne glave«: se takrat začne poezija?
Kaj prinaša knjižni prvenec Celjanke Anje Črepinšek in kakšna zgodba se skriva za njim? Kako močno sta plezanje in poezija povezana v njenem svetu?
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ste se kdaj vprašali, kaj povezuje poezijo in alpinizem? Anja Črepinšek v svojem knjižnem prvencu Kam odpreti pesem, prepleta svet gora, osebnih doživetij in vprašanj, ki si jih zastavljamo o življenju.
Gore in plezalne stene v poeziji
Je magistrica hispanistike in primerjalne književnosti, ki jo knjige spremljajo že od otroštva. Poeziji se je intenzivneje posvetila v študentskih letih, njeno literarno pot zaznamujejo tudi objave pesmi in knjižnih kritik.
Svoje pesmi je objavila v literarni reviji Besedoholik in na portalu Koridor, za ustvarjanje pa prejela več priznanj, med drugim posebno priznanje žirije na natečajih Kako si? leta 2023 in Rdeče niti leta 2024. Ob literaturi pomembno mesto v njenem življenju zavzema alpinizem, izkušnje iz gora pa so našle prostor tudi v njenem pisanju.
Njen knjižni prvenec Kam odpreti pesem, ki je izšel pri Hiši poezije v zbirki Sončnica, vsa nora od svetlobe, bralca popelje v svet odraščanja, spominov, hrepenenja, sprememb in iskanja odgovorov na velika življenjska vprašanja. V pesmih se prepletajo nežnost in notranji nemir, lahkotnost in globina, predvsem pa občutljiv odnos do narave, gora in minljivosti.
»Plezanje ne dopušča 'polne glave'«
Poezija je za avtorico vezivo za življenje. Prostor, v katerem ostajajo misli, občutki in trenutki, čeprav se vse drugo spreminja. O tem in marsičem smo se z avtorico pogovarjali po predstavitvi v Mladinski knjigi.
Kdaj pri vas nastane pesem? Ob kakšnem posebnem dogodku, občutku, spominu ali pride kar sama od sebe, morda takrat, ko najmanj pričakujete?
Moje pesmi nastajajo zelo različno. Včasih se pripeti nekaj, kar me gane in sežem po beležki, spet drugič gre za povsem običajen dan, ko me spreleti verz in ga je treba zapisati, kdaj so spomini tisti, ki zbudijo to »nujo po pisanju« … Menim pa, da je skupna značilnost nastajanja mojih pesmi ta, da se moram umiriti, usesti in odmisliti hiteč svet okoli mene.
Vemo, da veliko časa preživite v gorah in plezalnih stenah. Se vam zdi, da sta plezanje in pisanje poezije povezana? Ali izkušnje iz gora najdejo pot tudi v pesmi?
Zame sta plezanje in poezija neločljiva. Verjetno je eden od poglavitnih razlogov za to dejstvo, da se v naravi sprostim, sem zares prisotna v trenutku in takrat se sicer tihotni poeziji uspe prikrasti na dan. Plezanje je šport, zame način življenja, ki ne dopušča »polne glave«.
Ko plezaš si osredotočen le na meter pred sabo, oziroma, si želiš biti, saj je mentalni del zelo pomemben. Ko ti je v smeri težko, ni časa za pomisleke, negotovosti, druge skrbi – vse to je treba pustiti na tleh, saj lahko le na ta način prideš do vrha. Mir in zavedanje, ki človeka zajameta v trenutkih, ko so roke že utrujene, prsti še komaj držijo oprimek in si že skoraj na tem da padeš, sta tista, ki omogočita, da lahko po prihodu domov, morda že tam, hvaležno zaključim dan, zapišem verz.
Mislim, da je prav ta tišina, ki jo nudi narava, eden od ključnih pogojev za ubesedenje misli, hkrati pa je pomemben opomnik o naši majhnosti v primerjavi z gorami, naravo na splošno.
Zato izkušnje iz gora mnogokrat pristanejo v pesmih, tudi tistih, ki tematsko morda hribov niti ne omenjajo. Kot pišem v nekem verzu: Govorim o pomirjenosti, [...] / zavedanju, da je življenje le to – / lahkotnost iz giba v gib.
Če bi morali izbrati eno pesem iz zbirke, za katero bi lahko rekli, da najbolje opisuje vaše trenutno življenjsko obdobje? In zakaj prav ta?
Izbrati eno pesem je precej težko, lahko pa izbor skrčim na dva naslova: Kam? in Tvegano. »Tvegano se je razkriti, / pustiti besedam, da padajo v prostor,« je verz, ki dobro povzema trenutno situacijo. Izdaja prvenca je čudovita izkušnja, sploh, ko tega ne pričakuješ, hkrati pa pesmi, ki so jih do tedaj brali le najbližji, dobijo svojo podobo na papirju in so dostopni vsem.
V takih trenutkih se tako sreča, hvaležnost in ponos mešata z negotovostjo, zavedanjem, da svetu predajaš zelo osebne vidike sebe, kar zahteva precej poguma – tako tako kot plezanje.
Hkrati bi izpostavila uvodno pesem, Kam?, ki zbirko naslavlja. Nastala je ravno v novembrskem času, ko so macesnove iglice že zlatile pogled skozi okno, napovedovale krajše dneve in porajale vprašanja o upanju, in ga hkrati dajale.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.