Nataša Robnik: "To je najtežja stvar, ki sem jo naredila v življenju"
Anja Kovačič
30. 7. 2026, 18.38
Posodobljeno
31. 07. 2026
·
07:45
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja
45 ur izziva na 50 stopinjah Celzija. Najboljša slovenska ultramaratonka o neverjetnem podvigu v kalifornijski Dolini smrti in poti do cilja. Kaj je gnalo Celjanko, da je pretekla 217 kilometrov?
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
"V cilj sem pritekla ob 1.15 zjutraj, zdaj je 8.15. Moja ekipa še spi," sva pogovor začeli z Natašo Robnik, celjsko ultramaratonko, pičlih sedem ur po prihodu v cilj. Nataša sodi med slovenske vzdržljivostne športnice z izjemnimi dosežki na dolgih progah. Njena posebnost ni le pretečena razdalja, temveč sposobnost soočanja z najzahtevnejšimi pogoji. Tam, kjer tek postane preizkus telesa, glave in notranje moči.
Ko večina ljudi 'že' pri 30 stopinjah išče senco, je Nataša pri 50 stopinjah Celzija iskala poslednji kilometer. Celjanka, rojena v Šmartnem v Rožni dolini, je v kalifornijski Dolini smrti 27. julija ob 22. uri po ameriškem času stopila na štart enega najtežjih tekov na svetu, 217 kilometrov dolgega Badwater 135.
Cilj je dosegla 29. julija ob 1.15 po 27 urah, 15 minutah in 42 sekundah. A njena zgodba ni le zgodba o kilometrih. Je zgodba o pogumu, družini in trenutkih, ko človek ugotovi, da so meje pogosto samo v glavi.
Na pot se je odpravila povsem neobremenjeno, ampak za to neobremenjenostjo se skriva ogromno kilometrine preteklih let.
"Osnovna baza pretečenih kilometrov je velika. Prav za to tekmo sem se pripravljala od decembra, ko sploh še nisem vedela, ali bom izbrana," pojasnjuje Nataša, ki je od trenutka, ko je prejela potrditveno sporočilo, vedela, da ji bo uspelo.
"Na takšno tekmo se ne odpraviš brez treninga, sploh ker je to zelo specifična tekma zaradi ekstremnih razmer. Trenirala sem zelo dobro, tudi aklimatizacijo na vročino sem naredila."
In prav ta njena pripravljenost se je pokazala pri rezultatu. Nataša je s svojim časom postavila nov rekord v svoji kategoriji do 60 let in se uvrstila na skupno 16. mesto. A Nataša Robnik ni edina Slovenka, ki je tekla. Med sto tekači so bili štirje Slovenci, ki so ultramaraton uspešno pretekli. Prvič se je zgodilo, da sta tekli dve Slovenki, poleg Nataše še Alenka Pavc. Med udeleženci je bil tudi Mirko Bogomir Miklič, ki se je na tek podal že celo drugič in Izolan Luka Videtič, ki je našo Natašo prehitel za pičlih 13 minut in se tako uvrstil na 15. mesto.
Natašin najhitrejši odsek je bil od štarta do prvega merilnega mesta Furnace Creek, kamor je prispela s časom 2:38:55. V uvodnih 28,5 kilometra je dosegla povprečno hitrost 10,75 km/h, kar pomeni tempo približno 5:35 min/km. To je izjemno hiter začetek glede na to, da jo je čakalo kar 217 kilometrov enega najzahtevnejših ultramaratonov na svetu, kjer sta varčevanje z energijo in pravilna taktika ključnega pomena.
"To je najtežja stvar, ki sem jo naredila v življenju."
"To je res ekstremna tekma. Še sama, preden smo prispeli v Dolino smrti, si nisem predstavljala, da je sploh lahko tako zelo vroče. Tega ne morem primerjati z ničemer, to je najtežja stvar, ki sem jo naredila v življenju."
Še bolj zgovoren je podatek, da je bil njen začetni tempo primerljiv s tempom zelo dobrega maratonskega nastopa. Tek z 5:35 min/km v Dolini smrti, kjer temperature dosegajo okoli 50 stopinj Celzija, ni le pokazatelj odlične pripravljenosti, ampak tudi samozavesti in nadzora nad telesom v prvih urah tekme. Nato se je začel pravi boj z vročino, višinskimi metri in utrujenostjo.
"Na tej tekmi sem se spopadala z več težkimi trenutki. Največje težave sem imela nekje med 175 in 180 kilometrom. V tem delu sem dohitela tretje uvrščeno žensko in sva se malo "dajali". Pri 43 stopinjah se tega pač ne dela, obe sva plačali ceno in se pregreli. Posledično sem imela težave z bruhanjem, ampak smo s spremljevalno ekipo težave rešili, da sem lahko nadaljevala."
Njena skupna povprečna hitrost do cilja je bila 7,95 km/h. Celotno razdaljo 216,9 kilometra je premagala v 27 urah, 15 minutah in 42 sekundah, kar pomeni povprečni tempo približno 7:33 min/km. V tem času je premagala Dolino smrti, skoraj 4800 višinskih metrov ter tri velike vzpone na eni najzahtevnejših vzdržljivostnih preizkušenj na svetu.
"Nikoli nisem pomislila, da bi odstopila, vseeno ni bilo tako hudo. Na ultramaratonu tekač zna potrpeti marsikaj, kar je navadnemu človeku nepredstavljivo."
Njen padec hitrosti skozi tekmo, od začetnih 10,75 km/h do 4,78 km/h na zadnjem odseku proti cilju pri Whitney Portalu, ni le posledica zahtevnega zaključnega vzpona, ampak tudi več kot 26 ur napora v enem najbolj brutalnih okolij za vzdržljivostni šport. Koliko kalorij je porabila? "Približno 10.800 kalorij. Ta podvig je zaenkrat zame pika na i."
Trikrat je že pretekla 246 kilometrov dolg Spartathlon v Grčiji, ki se lahko edini vsaj malo primerja z Badwatrom. Enkrat je bila četrta, dvakrat je stopila na stopničke za tretje mesto, je na zadnji podvig ponosna aktualna državna prvakinja v teku na 100 km, teku na 12 ur in teku na 24 ur v absolutni konkurenci, pri slednjima drži celo ženski državni rekord, saj je v 24 urah pretekla 239,4 km.
"Mislim, da še nisem popolnoma dojela, kaj mi je uspelo"
"Badwart velja za najtežjo ultramaratonsko preizkušnjo na svetu in glede na moje izkušnje se lahko s tem samo popolnoma strinjam," pogovor na daljavo zaključujeva med njeno potjo v Los Angeles, da pred povratkom še razišče mesto.
"Od prihoda v cilj je minilo šele približno 30 ur, tako da sem še zelo utrujena, neprespana, imam nekaj težav z žulji. Mislim, da še nisem popolnoma dojela, kaj mi je uspelo," je iskrena Nataša, ki v isti sapi priznava, da že sanja o novem cilju, ki pa naj zaenkrat ostane še skrivnost, saj ideja še ni povsem dodelana.
"Trenutno nujno rabim počitek in res samo gibanje za dušo, da napolnim baterije, povsem brez pritiskov." In da je lahko pretekla ultramaraton, je zaslužna njena spremljevalna ekipa, brez katere ji ne bi uspelo.
"Mož Bogdan, hči Liu, sin Luka in njegova punca Teja Žižek. Spremljevalna ekipa je del obvezne opreme. Brez njih lahko dobesedno umreš. Na poti je samo šest kontrolnih točk in niti ene okrepčevalnice, led in voda sta življenje, tekač je povsem odvisen od ekipe," ne pozabi na najmlajšo spremljevalno ekipo v Dolini smrti.
"S tekom smo začeli ob 22. uri, ko je bilo v zraku 48 stopinj Celzija. Temperatura je nekoliko padla šele na cilju, ki je na 2500 metrih pod goro Mount Whitney. Večino teka je bilo nad 40 stopinj Celzija, in oni so bili ves čas z mano," je ponosna na ekipo brez izkušenj, ki je svoje delo opravila z odliko. Kot Nataša. In vseh ostalih sto tekačev, ki so v ekstremnih razmerah premagali peklensko vročino.
