Psihologija grozljivk: zakaj nas je strah, a ne moremo nehati gledati?
Noč čarovnic je idealen čas za ogled grozljivk in srhljivk, med katerimi je na platformi MOVE na voljo tudi pretresljivi Mrak. A zakaj nas privlačijo zgodbe, ob katerih si zakrivamo oči?
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko se bliža noč čarovnic, to pomeni, da je čas, da se na naših zaslonih in filmskih platnih spet pojavijo demoni, duhovi, psihotični morilci, različna prekletstva, zapuščene hiše in skrivnosti, ki bi jih bilo v resničnem življenju pač bolje pustiti pri miru. A če v vsakdanjem življenju iščemo predvsem varnost, ko pride do filmov in serij, prostovoljno sedimo v temi in čakamo, da bo nekaj skočilo izza vogala. Zakaj nas privlači nekaj, česar se bojimo, in zakaj so grozljivke že desetletja tako priljubljene?
Strah, ki ga imamo pod nadzorom
Psihologija ima za ta pojav zanimivo razlago: strah je lahko prijeten, kadar vemo, da smo v resnici varni. Srce nam začne hitreje biti, mišice se napnejo, izostri se pozornost. Telo se odziva, kot da bi bila ta nevarnost resnična, razum pa vseeno ve, da sedimo na kavču, pod odejo in z daljincem v roki.
Psiholog G. Neil Martin je v znanstvenem pregledu raziskav, objavljenem v reviji »Frontiers in Psychology«, pojasnil, da k našemu užitku pomembno prispevata napetost in nato njena razrešitev. Ko nevarnost mine, se lahko strah spremeni v olajšanje in celo v evforijo. Prav zato včasih občutimo največji užitek prav v tistih nekaj sekundah po posebej srhljivem prizoru.
Grozljivke nam omogočajo tudi varno raziskovanje nevarnosti. Preizkušamo svoje meje, opazujemo, kako se liki odzivajo v skrajnih okoliščinah, in se sprašujemo, kako bi reagirali mi sami. Raziskave omenjajo tudi morbidno radovednost – zanimanje za neprijetne, temačne in nevarne pojave, ki bi se jim v resničnosti praviloma v dolgem loku izognili. Seveda v gledanju takšne vsebine ne uživamo vsi v enaki meri: nekateri iščejo intenzivne občutke, druge pa bolj privlačijo skrivnost, psihološka igra ali dobro zgrajena zgodba.
Od Hollywooda do balkanskih gozdov: strah, ki je domač
V tujini so grozljivke že dolgo več kot samo poceni zabava. Filmi, kot sta Izganjalec hudiča (The Exorcist) in Noč čarovnic (Halloween), so postali neprekosljive žanrske klasike, novejše uspešnice, kot sta Zbeži! (Get Out) in Zbiralec duš (Longlegs), pa dokazujejo, da je mogoče strah povezati s satiro, družbeno kritiko in zapletenimi psihološkimi vprašanji. Tudi serije, denimo Netflixova Prekletstvo hiše Hill (The Haunting of Hill House), gradijo grozo postopoma, skozi odnose, travme in skrivnosti, ne le s strašljivimi prizori.
Posebno moč imajo zgodbe, ki se dotikajo resničnih strahov: izgube nadzora, nezaupanja v bližnje, smrti ali občutka, da svet ni takšen, kot se zdi. Pošast je lahko strašna, toda še bolj nas vznemiri možnost, da nevarnost prihaja od človeka, ki mu zaupamo.
V Sloveniji žanr sicer nima tako velike produkcijske mašinerije kot Hollywood, vendar ima v zadnjih nekaj letih tudi domači film svoje srhljive adute. Idila iz leta 2015, ki jo je režiral Tomaž Gorkič, je prva slovenska celovečerna grozljivka.
Srbske grozljivke: ko strah prihaja iz ljudskega izročila
Posebno zanimiv prostor za grozo je Balkan, kjer se sodobni trilerji vedno bolj prepletajo z ljudskimi verovanji, izoliranimi vasmi, družinskimi skrivnostmi in zgodovinskimi travmami. Takšno okolje je že samo po sebi filmsko hvaležno: kaj se skriva v gozdu, kaj vedo domačini in zakaj nekatere zgodbe nikoli ne bi smele priti na dan?
Srbski film Mrak režiserja Dušana Milića na primer spremlja deklico Milico in njeno družino na odmaknjenem posestvu na Kosovu. Ponoči se pred grozo iz gozda zavarujejo v hiši, vendar ostaja vprašanje, ali je nevarnost resnična ali pa je strah povezan s posledicami nedavne vojne. Prav negotovost je srž psihološke grozljivke: gledalec ne ve, čemu naj verjame, zato si nevarnost začne predstavljati tudi sam.
Tudi na televiziji žanr v zadnjih nekaj letih doživlja pravo renesanso. Veliki uspešnici sta na primer postali seriji Črna poroka (Crna svadba) in Kalkanski krogi (Kalkanski krugovi). Prva povezuje kriminalistično preiskavo, psihološki triler, vlaške običaje in nadnaravne motive. Druga pa gradi napetost okoli družinskih skrivnosti, nenavadnega gozda in pojavov, ki jih ni mogoče preprosto pojasniti.
Takšne zgodbe delujejo, ker strah črpajo iz okolja, ki ga prepoznamo, a mu pripisujemo nepojasnjene sile. Stara hiša, gozdna pot ali običaj, ki ga nihče ne želi razložiti, so lahko učinkovitejši od najdražjih posebnih učinkov.
Na koncu je skrivnost uspeha grozljivk preprosta: ponujajo nam intenzivna čustva brez resnične nevarnosti. Za nekaj ur se tako lahko soočimo z najhujšimi scenariji, potem pa samo prižgemo luč in si oddahnemo. Če pa po ogledu še nekaj časa preverjamo, ali so vhodna vrata res zaklenjena, je film svoje delo očitno opravil odlično.
Preberite tudi:
