Zakaj Nikola Kojo ni nikoli zares odšel z naših ekranov
Nikolo Koja gledamo že več kot štiri desetletja. Njegova skrivnost? Sposobnost spreminjanja, ne da bi pri tem izgubil svojo prepoznavnost. Zato je ta konec tedna na platformi MOVE ob njegovem rojstnem dnevu posvečen prav njemu.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V filmskem svetu je dolga kariera redkost. Še redkeje pa je, da igralec ostane prepoznaven skozi različne generacije, politične sisteme, filmska obdobja in tehnološke spremembe. Nikola Kojo, ki je včeraj praznoval 59. rojstni dan, je eden takšnih primerov. Pred kamero je od leta 1980, vendar njegovo ime ni samo spomin na nekdanje jugoslovanske klasike. Še vedno dobiva nove vloge, nastopa na televiziji in sodeluje pri novih projektih.
Prvi razlog je preprost: Kojo je svojo kariero začel dovolj zgodaj, da se je lahko spreminjal skupaj z občinstvom. Ko je nastopil v filmu Delo za določen čas (Rad na odredjeno vreme), je bil otrok. A hitro je postal eden najbolj prepoznavnih mladih igralcev osemdesetih, nato pa še obraz filmov devetdesetih in kasneje igralec, ki je sodeloval pri največjih projektih novega srbskega filma.
Toda samo dolžina kariere ni dovolj. Nekdo lahko dela štirideset let in ga občinstvo vseeno neha spremljati. Pri Koju je drugače predvsem zato, ker se ni pustil ukalupiti samo v eno obdobje ali v samo en žanr.
Od otroške vloge do filmske stalnice
Njegova filmografija je presenetljivo raznolika – od kultnih klasik Mi nismo angeli (Mi nismo anđeli), Lepe vasi lepo gorijo (Lepa sela lepo gore) in filma Rane do novejših uspešnic, kot so Čreda (Stado), Vera in Parada. Med njegovimi novejšimi projekti pa izstopajo Hajduk v Beogradu (Hajduk u Beogradu), Vrnitev Žikove dinastije (Povratak Žikine dinastije), Pasjača in Črna poroka (Crna svadba).
Kojo je tako preživel več različnih filmskih obdobij. Ni ostal povezan samo z jugoslovanskim filmom, čeprav je prav v njem začel. Ko se je filmski prostor po razpadu Jugoslavije razdelil in spremenil, je kariero nadaljeval v novih okoliščinah.
Pomembno je tudi, da se ni zanašal samo na eno vrsto medija. Poleg filma je ustvarjal na televiziji, v gledališču in pozneje prevzel tudi vlogo televizijskega voditelja. Njegovo ime se je tako pojavljalo v različnih kontekstih, kar mu je pomagalo ohranjati prisotnost.
Eden ključnih trenutkov je bil njegov prehod za kamero. Leta 2016 je režiral film Čreda, pri katerem je bil hkrati tudi igralec. S tem je svojo kariero popeljal v nove višine in pokazal, da se ne želi zadovoljiti s ponavljanjem že znanega.
Ima pa še eno pomembno sposobnost – da se pojavi v projektih, ki nagovarjajo različne generacije. Starejši gledalci ga poznajo iz Žikove dinastije, Sivega doma ali Mi nismo angeli, mlajši pa iz novejših televizijskih serij in filmov. Njegova prisotnost in prepoznavnost nista ostali omejeni na eno nostalgično generacijo.
A nostalgija je vseeno pomemben del njegovega statusa. Pri igralcih, ki so začeli v nekdanji Jugoslaviji, že od nekdaj obstaja nevarnost, da jih občinstvo začne dojemati predvsem kot simbol preteklega časa. Kojo je to mejo uspešno prestopil. Njegove stare vloge ostajajo kultne in še vedno priljubljene, hkrati pa jih nenehno dopolnjuje z novimi.
Prepoznaven, a nikoli predvidljiv
Pri tem mu pomaga tudi izrazit osebni slog. Kojo ima obraz in glas, ki ju je mogoče hitro prepoznati, vendar njegova prepoznavnost ni odvisna samo od videza. Ima specifičen način govora in igranja, ki ga lahko prenese iz komedije v dramo. Gledalec tako ve, kdo je pred njim, ne da bi imel občutek, da vedno gleda isti lik.
To je eden ključev njegove dolgoživosti: Kojo ne poskuša vsakič postati popolnoma drug igralec. Del svoje osebnosti prinese s seboj, vendar ga prilagodi liku. Tako ostaja prepoznaven, ne da bi bil predvidljiv.
Zanimivo je, da tudi sam ne govori o igranju kot o nečem, kar bi človek po desetletjih dokončno obvladal. V novejšem intervjuju je govoril o tremi pred nastopom, kar kaže, da tudi po toliko letih ustvarjalnega dela občutek tveganja ni izginil.
Prav tu se skriva še en razlog njegovega obstanka. Kojo ni postal muzejski eksponat lastne kariere. Ni zadovoljen zgolj s tem, da ga ljudje poznajo zaradi starih filmov. Še vedno se pojavlja v novih projektih in preizkuša nove oblike dela.
Vedno pripravljen na novo poglavje
Njegova kariera je zato zgodba o prilagajanju. Začel je kot otrok v jugoslovanski kinematografiji, postal mlad filmski obraz, nato zvezda devetdesetih, pozneje eden najbolj prepoznavnih obrazov srbskega filma, režiser in televizijski obraz. Vsaka od teh faz bi lahko bila samostojna kariera. Pri njem pa se je ena nadaljevala v drugo.
Zato Nikola Kojo ni nikoli zares odšel z naših ekranov. Ni šlo za eno samo veliko vlogo, ki bi mu zagotovila večno slavo, temveč za sposobnost, da po koncu nekega obdobja začne na novo. Ko se je spremenila država, je nadaljeval. Ko se je spremenila filmska industrija, je nadaljeval. Ko se je spremenilo občinstvo, je nadaljeval.
Prav zaradi tega danes ni zgolj igralec, ki ga gledamo zaradi spominov. Je igralec, ki ga lahko gledamo skupaj s spomini – in hkrati v nečem povsem novem.
Svoj talent bo kmalu delil tudi z ljubitelji filma v Sloveniji. Obiskal bo namreč Mursko Soboto, kjer bo član mednarodne žirije na novem filmskem festivalu SLIFF – StoryLand International Film Festival.
In zato si Nikolo Kojo na platformi MOVE lahko ogledamo v serijah in filmih Črna poroka, Nenavadne ljubezni, Kaj počneš nocoj (Šta radiš večeraš), Pasjača in Skrivnosti vinske trte (Tajne vinove loze).
