Manj dokazovanja, več objemov: smo pozabili, kaj je zares pomembno?
Zakaj čutimo nenehno potrebo po dokazovanju lastne vrednosti? Odkrijte, kako nas potreba po potrditvi drugih oddaljuje od bližine in kakšna je v resnici moč objema.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Živimo v svetu, v katerem se zdi, da moramo svojo vrednost nenehno dokazovati. Dokazujemo jo z uspehi, dosežki, videzom, premoženjem, številom sledilcev in celo s tem, kako popolno življenje nam uspe prikazati drugim. Trudimo se narediti vtis na znance, sodelavce, sosede in popolne neznance na družbenih omrežjih
Medtem nas pretresajo prizori nasilja, brezobzirnosti in brezbrižnosti. Beremo komentarje, v katerih si popolni neznanci brez zadržkov privoščijo najbolj krute žalitve. Srečujemo se s poslovnimi praksami, pri katerih je pomembno predvsem zaslužiti, četudi na račun zaupanja kupca. Spremljamo spore, v katerih je želja po prevladi očitno močnejša od zavedanja, da lahko z nepremišljenim dejanjem nekomu za vedno spremenimo življenje.
Ob takšnih dogodkih se hitro vprašamo, kaj je narobe z našo družbo. Toda morda je še pomembneje razumeti, kaj se dogaja z nami, kadar občutek lastne vrednosti tako močno povežemo s tem, kako nas vidijo drugi.
PREBERITE TUDI:
Zakaj imamo občutek, da moramo nenehno dokazovati svojo vrednost?
Želja po priznanju je povsem naravna. Vsi si želimo biti opaženi, spoštovani in sprejeti. Problem pa je, ko začnemo verjeti, da smo vredni samo toliko, kolikor nas drugi občudujejo, pohvalijo ali postavijo nad preostale. Takrat postane naša samozavest odvisna od odzivov okolice, zato jo moramo vedno znova potrjevati.
Če nas nekdo pohvali, smo zadovoljni. Če nas spregleda, se počutimo manj pomembne. Če je uspešnejši od nas, nas lahko njegov dosežek zaboli, čeprav zaradi njega nismo izgubili prav ničesar. Še posebno naporno postane, kadar se primerjamo z idealiziranimi podobami na družbenih omrežjih, kjer običajno vidimo predvsem tisto, kar drugi želijo pokazati.
Psihologi takšno odvisnost samospoštovanja od zunanjih potrditev povezujejo s pogojnim občutkom lastne vrednosti. Kadar svojo vrednost presojamo predvsem po uspehu, videzu ali odobravanju drugih, smo lahko precej bolj občutljivi za kritiko, zavrnitev in neuspeh. Naša samopodoba postane nekaj, kar moramo nenehno varovati, namesto da bi nam dajala notranjo oporo.
Pri tem ni nujno, da se vedemo odkrito domišljavo. Včasih se za pretirano potrebo po občudovanju skriva prav negotovost. Če globoko v sebi dvomimo, da smo dovolj dobri, lahko poskušamo ta dvom utišati z novimi dosežki, priznanji in primerjavami. Toda zunanja potrditev pogosto prinese le kratkotrajno olajšanje. Kmalu potrebujemo novo.
In tako lahko preživimo velik del življenja v prizadevanju, da bi navdušili druge, ne da bi se vprašali, ali nas to sploh osrečuje.
Ko postane pomembneje imeti prav kot ostati povezan
Seveda bi bilo pretirano trditi, da je potreba po dokazovanju kriva za vso brezobzirnost, ki jo opažamo okoli sebe. Na naše vedenje vplivajo številne okoliščine, od vzgoje in osebnih izkušenj do družbenih norm, stresa in občutka ogroženosti. Vendar pa lahko pretirana osredotočenost nase in na lastni položaj vpliva tudi na to, kako ravnamo z drugimi.
Kadar vsak pogovor doživljamo kot priložnost za zmago, postane sogovornik nasprotnik. Kadar kritiko razumemo kot napad na svojo vrednost, se lahko odzovemo precej ostreje, kot bi bilo potrebno. In kadar smo prepričani, da moramo za vsako ceno zaščititi svoj ugled, nam lahko zmanjka prostora za razumevanje občutkov drugih.
Na družbenih omrežjih je takšno vedenje še posebej opazno. Ker sogovornika ne gledamo v oči in ne vidimo njegove prizadetosti, lahko hitreje pozabimo, da je na drugi strani zaslona nekdo z enakimi potrebami po spoštovanju in sprejetosti, kot jih imamo sami. Poleg tega lahko ostre, posmehljive in provokativne objave pritegnejo veliko pozornosti, kar ustvarja vtis, da je brezobzirnost postala nekaj običajnega.
A prizori, ki nas najbolj šokirajo, niso nujno najboljši pokazatelj tega, kakšni smo v resnici kot družba. Prijazna dejanja praviloma ne pritegnejo toliko pozornosti kot prepiri in škandali. Nekdo, ki pomaga sosedu, potolaži prijatelja ali potrpežljivo posluša otroka, navadno ne postane spletna senzacija. To pa še ne pomeni, da takšnih dejanj ni veliko, le postali smo preveč pozorni na tiste, ki najglasneje zahtevajo našo pozornost, in premalo na tiste, ki nam vsak dan tiho kažejo, kaj pomeni biti dober do drugih.
Kaj pa, če nas najbolj osrečuje nekaj povsem preprostega?
Pomislimo, kdaj smo se nazadnje zares dobro počutili v svoji koži. Ne zato, ker smo nekaj dosegli, prejeli pohvalo ali naredili vtis na druge, temveč zato, ker smo doživeli nekaj lepega.
Morda nas je nekdo iskreno objel. Morda smo se s prijateljem tako nasmejali, da nas je bolel trebuh. Morda smo pomagali nekomu, ki je bil v stiski, ali opazili, kako se je nekomu razjasnil obraz, ker smo mu namenili nekaj prijaznih besed. Takšni trenutki pogosto minejo brez občinstva in brez fotografij, ki bi jih lahko objavili na spletu. Kljub temu lahko v nas pustijo veliko globlji občutek zadovoljstva kot marsikatero javno priznanje.
Zanimivo je, da to ni zgolj romantična predstava o življenju. Psihološke raziskave že dolgo kažejo, da lahko skrb za druge ugodno vpliva tudi na naše lastno počutje.
Psihologinja Lara Aknin je s sodelavci preučevala, kako na zadovoljstvo vpliva porabljanje denarja za druge. Najprej so analizirali podatke iz 136 držav in ugotovili, da so posamezniki, ki so del svojega denarja namenjali drugim, praviloma poročali o večji sreči. Ker takšna povezava še ne dokazuje vzroka, so izvedli tudi poskuse. V enem izmed njih so udeležence v Kanadi in Južni Afriki naključno razdelili v skupini. Eni so kupovali izdelke zase, drugi pa za dobrodelne namene. Tisti, ki so nakupovali za druge, so po opravljenem nakupu poročali o več prijetnih občutkih.
Raziskava seveda ne pomeni, da bomo srečni že zato, ker bomo razdajali denar. Pokaže pa, da naše zadovoljstvo ni povezano samo s tem, kaj pridobimo zase, temveč tudi s tem, kaj lahko prispevamo drugim. In če nas lahko osreči že tako preprosto dejanje, kot je darilo nekomu drugemu, koliko nam potem pomenijo trenutki resnične bližine z nekom, ki ga imamo radi?
Objem ni samo izraz naklonjenosti. Naše telo ga lahko občuti kot varnost.
Ko nas objame nekdo, ki mu zaupamo, se pogosto zgodi nekaj, kar dobro poznamo, čeprav o tem redko razmišljamo. Ramena se nekoliko sprostijo, dihanje se umiri, napetost popusti. Včasih se nam zdi, kot da je svet za trenutek postal manj zahteven. Težave sicer niso izginile, vendar jih je v bližini nekoga, ob katerem se počutimo varne, nekoliko lažje prenašati.
Telesni dotik je eden najzgodnejših načinov, s katerimi doživljamo bližino in varnost. Že kot dojenčki se odzivamo na toplino, držanje in nežno božanje. Tudi pozneje lahko zaželen dotik pomembno vpliva na naše počutje, čeprav odrasli pogosto podcenjujemo njegovo moč.
Kako pomemben je, so leta 2024 preverjali raziskovalci z nemških in nizozemskih raziskovalnih ustanov. V znanstveni reviji Nature Human Behaviour so objavili obsežen pregled raziskav o vplivu telesnega dotika na telesno in duševno zdravje. V statistično analizo so vključili 137 raziskav, dodatnih 75 pa so obravnavali v širšem pregledu. Skupaj so zajeli podatke skoraj 13.000 udeležencev.
Raziskovalce je zanimalo, ali se počutje razlikuje glede na to, ali smo deležni dotika ali ne. Preučevali so različne oblike telesnega stika, med drugim objeme, masažo in druge načine nežnega dotikanja.
Rezultati so pokazali, da lahko takšne oblike dotika pomembno prispevajo k boljšemu počutju. Pri odraslih so bili posebej izraziti ugodni učinki na zmanjševanje tesnobe, bolečine in depresivnih občutij. Opazili so tudi nekatere ugodne spremembe pri telesnih kazalnikih stresa.
Vsi ti izsledki potrjujejo, da telesna bližina ni nepomemben dodatek našemu življenju, pač pa je lahko pomemben del skrbi za naše telesno in duševno počutje.
Raziskovalci so opazili še nekaj zanimivega. Pri odraslih so bile pogostejše ponovitve dotika povezane z večjimi koristmi, medtem ko daljše trajanje posameznega dotika ni nujno pomenilo boljšega učinka. To sicer še ne pomeni, da obstaja predpisano število objemov, ki bi jih morali prejeti vsak dan, nakazuje pa, da je redna telesna bližina lahko dragocena.
Včasih potrebujemo samo občutek, da nismo sami
V objemu nekoga, ki ga imamo radi, je nekaj posebej pomirjujočega. Ni nam treba razlagati, zakaj smo žalostni, dokazovati, da smo dovolj uspešni, ali iskati pravih besed. Lahko smo utrujeni, razočarani, prestrašeni ali povsem brez volje. In kljub temu sprejeti.
Prav občutek sprejetosti je ena temeljnih psiholoških potreb. Kadar vemo, da se lahko na nekoga zanesemo, nam ni treba vseh življenjskih bremen nositi samim. Bližina nam ne zagotavlja življenja brez težav, lahko pa vpliva na to, kako se z njimi spoprijemamo. Pogovor, nežna gesta ali objem nas lahko spomnijo, da naša vrednost ni odvisna od tega, kako uspešno nam gre v določenem trenutku.
Seveda vsi ne doživljamo telesne bližine enako. Nekaterim so objemi izjemno pomembni, drugim bolj ustrezajo pogovor, skupno preživljanje časa ali drobna dejanja pozornosti. Dotik je prijeten in pomirjujoč predvsem takrat, kadar si ga želimo in se ob njem počutimo varne. Objem, ki ga nekdo ne želi, nima enakega pomena kot tisti, ki ga sprejmemo z veseljem.
Toda sporočilo ostaja enako. Potrebujemo odnose, v katerih smo lahko to, kar smo, brez nenehnega prizadevanja, da bi si naklonjenost šele zaslužili.
Koliko časa namenimo tujcem in koliko tistim, ki jih imamo radi?
Morda je eden največjih paradoksov sodobnega življenja prav v tem, koliko pozornosti namenimo vtisu, ki ga ustvarjamo pri drugih. Skrbno izbiramo fotografije, premišljujemo o svojih odgovorih, spremljamo odzive in se obremenjujemo z mnenji posameznikov, ki jih morda nikoli ne bomo srečali. Medtem pa lahko sedimo za isto mizo z nekom, ki ga imamo radi, in mu namenimo komaj kaj pozornosti.
Včasih se bolj potrudimo za prijazen odgovor neznancu na spletu kot za potrpežljiv pogovor z domačimi. Lažje pohvalimo dosežek nekoga, ki ga spremljamo na družbenih omrežjih, kot opazimo trud partnerja ali otroka. In včasih nam zmanjka časa za objem, čeprav smo ga čez dan našli dovolj za pregledovanje objav, ki jih bomo že jutri pozabili.
Pri tem ne gre za to, da bi bili uspeh, ambicije ali družbena omrežja sami po sebi nekaj slabega. Prav tako ni nič narobe, če si želimo priznanja za svoje delo. Vprašanje je, koliko prostora jim dovolimo zavzeti in kaj smo pripravljeni zaradi njih postaviti na stranski tir.
Nenehno dokazovanje nas izčrpava zato, ker je to tekmovanje, v katerem nikoli zares ne pridemo do cilja. Vedno bo nekdo uspešnejši, bogatejši, lepši ali bolj občudovan. Vedno se bo našel nekdo, ki se z nami ne bo strinjal, nas ne bo maral ali ne bo opazil našega truda. Če je od takšnih odzivov odvisen naš občutek lastne vrednosti, bomo vedno znova iskali nekaj, kar bi nas končno prepričalo, da smo dovolj dobri.
V bližnjih odnosih pa lahko doživimo nekaj povsem drugačnega. Občutek, da smo nekomu pomembni tudi takrat, ko nam ne gre najbolje. Da nas ima rad, čeprav nismo popolni. Da nam ni treba zmagati v vsakem pogovoru, da bi ohranili njegovo spoštovanje.
Kaj si bomo na koncu zares zapomnili?
Ko razmišljamo o tem, kaj želimo doseči v življenju, običajno hitro naštejemo številne cilje. Želimo si uspešne kariere, finančne varnosti, lepega doma, zanimivih potovanj in osebnih dosežkov. Vse to nam lahko prinaša zadovoljstvo in občutek izpolnjenosti. Toda koliko teh stvari bi nam pomenilo enako, če jih ne bi imeli s kom deliti?
Verjetno se bomo še dolgo spominjali svojih pomembnih uspehov. A prav tako se bomo spominjali večerov, ko smo se z nekom pogovarjali pozno v noč, trenutkov, ko nas je nekdo potolažil, in drobnih pozornosti, s katerimi smo drug drugemu polepšali dan. Morda nam bo v spominu ostal tudi povsem običajen objem, ki smo ga prejeli ravno takrat, ko smo ga najbolj potrebovali.
Zato se je vredno vprašati, ali svojo energijo namenjamo tistemu, kar nam je resnično pomembno. Kolikokrat se trudimo narediti vtis na nekoga, čigar mnenje v resnici nima velikega vpliva na naše življenje? In kolikokrat odložimo trenutek bližine z nekom, ki nam pomeni največ, ker se nam zdi, da imamo nekaj nujnejšega?
Kaj pa, če nam ni treba postati še uspešnejši, zanimivejši ali bolj občudovani, da bi bili zadovoljni sami s seboj? Morda bi bilo včasih dovolj, da bi bili nekoliko manj zaposleni z dokazovanjem svoje vrednosti in nekoliko bolj pozorni na vse tiste priložnosti, ko lahko nekomu pokažemo, koliko nam pomeni. Kajti najlepši trenutki v življenju pogosto niso tisti, ko nas občuduje množica, temveč tisti, ko nas nekdo, ki ga imamo radi, stisne k sebi in nam je za nekaj trenutkov povsem vseeno, kaj si o nas misli preostali svet.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
