Gregor Spudič tri tedne pred MasterChefom prestal operacijo
Gregor Spudič je zadnji tekmovalec, ki je zapustil tekmovanje MasterChef. Ob tem je z nami delil spomin na mamo, razkril pa je tudi zabavno srečanje s policistoma.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Tik pred najboljšo peterico se je od letošnjega MasterChefa poslovil Gregor Spudič, ki je tudi med zadnjim kuhanjem pokazal, koliko se je v tekmovanju naučil. Kuhinjo je zapustil ponosen na svojo pot, nove prijatelje in pogum, s katerim danes uresničuje kuharske sanje. V pogovoru nam je razkril, kaj pripravlja po oddaji, zakaj mu je mamin šmorn pomenil toliko in kako je njegova prepoznavna kurkuma postala tema pogovora celo med policijsko kontrolo.
Gregor, izpadli ste tik pred najboljšo peterico. Kako danes gledate na svojo uvrstitev in kaj vam je dala kuhinja MasterChef?
Danes sem ponosen, da sem prišel med najboljših šest. Takrat mi je bilo seveda hudo. Ko si tako blizu peterice, bi rad vsaj še enkrat stopil za tisti pult. Ampak moje zadnje kuhanje je bilo z Mojmirjem. Moral sem mu slediti in pripraviti njegov krožnik. Ko je bilo konec, sem si rekel: »Gregor, premagal te je Mojmirjev krožnik. Iz te kuhinje greš lahko s pokončno glavo.«
MasterChef mi je dal več poguma v kuhinji. Pri testu sem se že prej znašel, potem pa sem tam iz koruze naredil sladoled in iz reber crème brûlée. Če bi mi kdo to rekel prvi dan, ko sem pred sodnike nesel mamin šmorn, bi mu rekel: »Čakaj, najprej naj šmorn pokusijo!« Danes si kakšno svojo idejo veliko prej upam preizkusiti.
Dal mi je pa tudi ljudi, s katerimi se še danes pokličemo in skupaj kuhamo. Ko me je Mojmir poimenoval »oče dvanajste sezone«, mi je to res veliko pomenilo. Želel sem si priti čim dlje, ampak če je komu ob meni šlo slabo, sem še vedno znal stopiti do njega, ga objeti ali poslušati. Na to sem prav tako ponosen kot na uvrstitev.
Je MasterChef prišel v pravem trenutku ali ste morali zaradi sodelovanja premagati tudi kakšen nov strah?
Zame je prišel v pravem trenutku. Med hujšanjem sem spet našel veselje v kuhanju. Doma sem lahko v miru kaj sprobal, pokusil in popravil. V MasterChefu pa teče ura in na koncu moraš stopiti pred tri sodnike s tistim, kar imaš na krožniku. Tam sem se moral naučiti zaupati svoji odločitvi, tudi ko bi si želel še pet minut.
Tri tedne pred začetkom sem imel še operacijo. Zato me je poleg kuhanja skrbelo tudi, kako bom zdržal tempo snemanja. Ko sem prvič stal za pultom, mi je pomagalo, da sem imel pred sabo nekaj domačega, mamin šmorn. Ločiš jajca, pripraviš maso, segreješ ponev … in kar naenkrat razmišljaš samo še o tem, kar delaš. Trema je bila še vedno tam, ampak tisti prvi krožnik mi je dal pogum za naslednjega.
Katere korake ste po MasterChefu že naredili za uresničitev svojih kuharskih sanj? Kaj lahko razkrijete našim bralcem?
Po MasterChefu sem že kar nekajkrat kuhal na dogodkih in prireditvah. Z Gulnaz, Ianom in Dominikom smo se udeležili kulinaričnega dogodka v Toscani, kjer smo za goste pripravili trihodni meni. Lepo je bilo spet stati skupaj za štedilnikom in potem stopiti med goste ter slišati, katera jed jim je bila najbolj všeč. Posebej mi je ostalo v spominu dobrodelno kuhanje v Podlehniku. Valentina je pripravila gibanico, jaz svoj šmorn, Tadej pa se nama je pridružil kot skriti gost. Ko mi nekdo pove, da se je pripeljal sto kilometrov, da bi poskusil moj šmorn in prispeval za otroke, si rečem: »Gregor, zaradi takih stvari si želiš kuhati še naprej.«
Svoj projekt sem poimenoval Horizont. To ime sem izbral, ker me spomni, da pogledam naprej. V MasterChefu sem odkril, kaj vse si upam pripraviti, zdaj pa bi rad to znanje delil z ljudmi. Še naprej želim kuhati na prireditvah, nastopati z motivacijskimi govori o prehrani in svoji preobrazbi ter pripravljati kuharske delavnice. S temi sem trenutno najdlje. Posebej si želim delavnic za otroke. Ko mi pošljejo slike jedi, ki so jih pripravili po mojih receptih, si večkrat mislim, kako fino bi bilo, če bi naslednjič skupaj prijeli za kuhalnico.
Pripravljam tudi spletno stran z recepti. Knjiga o moji preobrazbi in kuhanju je še v začetni fazi, nekaj pa že lahko razkrijem: uvodno besedo mi bo napisal Mojmir. Svoje mesto v Horizontu bo imela tudi GreGorKurkuma. Ljudje mi danes rečejo: »Gregor, v trgovini sem zagledal kurkumo in sem se takoj spomnil nate.« No, zdaj jim bom lahko tudi na delavnici pokazal, kaj vse lahko z njo pripravijo.
Ste se v tekmovanju naučili kakšnega uporabnega trika, ki ga zdaj redno uporabljate v kuhinji?
Ja, enega čisto preprostega. Preden jedi še kaj dodam, vzamem žlico in jo pokusim. Mojmir mi je že pri mojem šmornu rekel »manj je več«. Jaz imam včasih v glavi idej za tri krožnike, pred mano je pa samo eden. Recimo pri omaki me hitro prime, da bi dodal še kakšno začimbo. Zdaj najprej pokusim omako skupaj z grižljajem tistega, ob čemer jo bom postregel. Takrat se velikokrat izkaže, da je okus že tak, kot sem si ga zamislil. In znam tudi kurkumo pustiti pri miru. No, večinoma.
Je kurkuma postala vaša prepoznavna sestavina spontano ali jo že od nekdaj radi uporabljate pri pripravi jedi?
Kurkumo sem rad uporabljal že pred MasterChefom. Med svojo preobrazbo sem veliko kuhal doma in takrat sem po njej začel pogosteje posegati. Všeč mi je tista rumena barva pa njen rahlo zemeljski okus. Še danes me veseli, ko jo dodam v testo za testenine in se testo med gnetenjem lepo rumeno obarva.
Spontano je bilo to, kako se me je kurkuma v oddaji prijela. Danes mi kdo reče: »Gregor, zadnjič sem v trgovini videl kurkumo in sem se takoj spomnil nate!« Po njej me je vprašal celo policist. S Tjašo in Valentino smo se peljali k Tilenu na Kras po tartufe. Punci sta med potjo peli »Dva policaja« in potem sta nas pri avtocestni kontroli res ustavila dva policista. Alkotest je pokazal 0,0, vse je bilo v redu. Najbolj sem se pa nasmejal, ko nas je eden od njiju prepoznal. Najprej nas je vprašal: »Kam pa kam, MasterChefovci?« Ko sem mu povedal, da gremo po tartufe, ga je zanimalo še, ali imam kurkumo zraven. No, tega si pa res ne bi mogel izmisliti!
Ko mi je Luka ob slovesu v imenu sodnikov podaril kurkumo, sem se moral nasmejati. Začel sem s kurkumo in s kurkumo sem tudi končal. No, tako je pa nastal še GreGorKurkuma.
V predstavitvi ste veliko govorili o družini, ki ste jo izgubili. Kdo danes sestavlja vaš najožji krog in s kom najprej delite dobro novico?
Moj najožji krog so prijatelji, ki me dobro poznajo. To so ljudje, s katerimi se lahko usedem za mizo in jim povem, kako sem. Ko se mi zgodi kaj lepega, najprej pokličem koga od njih. Včasih komaj počakam, da se oglasi in mu lahko rečem: »Čuj, veš, kaj se mi je danes zgodilo?«
Se pa ob kakšni dobri novici še vedno najprej spomnim na mamo. Ko sem z njenim šmornom prišel na balkon, bi najraje poklical prav njo. Tisti trenutek bi tako rad delil z njo. Zato mi veliko pomeni, da imam ob sebi ljudi, ki vedo, kaj mi je ta šmorn pomenil, in se znajo z mano veseliti.
Gledalci poznajo vašo težko življenjsko zgodbo. Kaj bi si želeli, da bi ljudje pri vas opazili poleg izgub in izgubljenih kilogramov?
Rad bi, da ljudje pri meni opazijo, da znam stopiti do človeka. Tudi v MasterChef kuhinji, ko je ura tekla vsem, mi je bilo pomembno, kako je tistemu za sosednjim pultom. Včasih je bila dovolj kakšna beseda, drugič objem. Ko mi je Mojmir rekel »oče dvanajste sezone«, sem bil na to res ponosen. Lepo mi je bilo slišati, da je pri meni opazil prav to.
Želim si pa tudi, da ljudje vidijo, koliko veselja imam do kuhanja in kako rad to predajam naprej. Ko mi otrok pošlje sliko jedi, ki jo je pripravil po mojem receptu, me takoj zanima, kako mu je ratalo in kdo je doma prvi pokusil. Če se me bo čez čas spomnil kot Gregorja, zaradi katerega si je upal prvič sam stopiti za štedilnik, mi to ogromno pomeni.
