Slovenke o življenju po ločitvi: kaj bi si želele vedeti prej?
Po ločitvi lahko pride olajšanje, z njim pa tudi vprašanja: zakaj nisem prej postavila meja, prosila za pomoč ali bolje poskrbela zase? Slovenske bralke so nam anonimno opisale svoje izkušnje.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko se zakon konča, se življenje ne postavi na svoje mesto čez noč. Treba je urediti vsakdan, razdeliti odgovornosti in sprejeti, da nekateri skupni načrti ne bodo nikoli zaživeli. Ob tem se lahko pojavijo obžalovanja, ki ne pomenijo nujno, da je bila ločitev napačna odločitev. Včasih bi ženska drugače izpeljala predvsem vse, kar ji je sledilo.
"Hotela sem mir, zato sem prehitro privolila v vse"
"Ko sva se razšla, sem bila tako utrujena od prepirov, da bi podpisala skoraj vse, samo da bi bilo konec. Rekla sem, da bom že nekako. Šele ko sem začela sama plačevati najemnino in vse stroške, sem ugotovila, da sploh nisem naredila poštenega pregleda svojega položaja," je svojo izkušnjo opisala 43-letna Maja.
V njeni zgodbi obžalovanje ni povezano z odhodom, temveč z naglico. Želela bi si, da bi pred dogovori zbrala dokumente, preverila stroške in poiskala neodvisen strokovni nasvet.
"Mislila sem, da je vsako dodatno vprašanje začetek novega prepira. Danes bi si dovolila reči: potrebujem čas, da to razumem."
Želja po miru je razumljiva. Toda trenutek, ko želimo samo še zapreti vrata, ni nujno tudi trenutek, ko jasno vidimo posledice vseh odločitev.
"Otrokoma sem obljubila, da bo skoraj vse ostalo enako"
Za 39-letno Tino je bila najtežja misel, da bo razočarala otroka: "Govorila sem jima, da se ne bo veliko spremenilo. Potem smo se preselili, odpovedali dopust in začeli praznike preživljati ločeno. Hotela sem ju potolažiti, a sem obljubljala stvari, ki jih nisem mogla zagotoviti."
Danes Tina priznava, da bi izbrala bolj iskrene besede: da bodo nekatere stvari drugačne, da vseh odgovorov še nima in da otroka za razhod nista odgovorna.
Njeno drugo obžalovanje je povezano z večeri, ko je pred njima glasno komentirala nekdanjega moža: "Bila sem prizadeta in želela sem, da nekdo razume mojo plat. Toda otroka nista bila prava sogovornika za mojo jezo."
"Pogrešala sem družino, pa sem mislila, da pogrešam njega"
"Najhuje je bilo ob nedeljah. Kuhala sem za eno osebo in gledala prazno stanovanje. Takrat sem začela razmišljati, ali sva prehitro obupala," je svojo pripoved začela 51-letna Jana. Tako je celo večkrat poklicala nekdanjega moža in preverjala, ali bi lahko poskusila znova. A pogovori so se hitro vrnili k težavam, zaradi katerih sta se razšla.
"Šele pozneje sem znala ločiti med tem, da pogrešam njega, in tem, da pogrešam polno mizo, skupne navade ter občutek pripadnosti. Želela bi si vedeti, da osamljen večer sam po sebi še ni odgovor na vprašanje, ali se je smiselno vrniti," dodaja.
V njeni zgodbi je bilo pomembno, da je začela graditi vsakdan, ki ni bil odvisen od nekdanjega odnosa.
"Prehitro sem hotela dokazati, da sem dobro"
Za 42-letno Nino je nova zveza pomenila potrditev, da je še vedno zaželena.
"Vsem sem govorila, kako srečna sem. V resnici nisem prenesla tišine. Ko me je novi partner vprašal, kaj si želim, sem ugotovila, da nimam odgovora. Leta sem se prilagajala možu, potem pa sem se skoraj takoj začela prilagajati drugemu."
Danes Nina sicer priznava, da ne obžaluje, da je spoznala nekoga novega, a bi si kljub temu želela počasnejšega začetka in več prostora zase.
"Ni mi bilo treba takoj vedeti, s kom bom preživela preostanek življenja. Najprej sem morala ugotoviti, kako želim preživeti običajen torek."
"Pomoč sem zavračala, ker sem sama predlagala ločitev"
V takšnih primerih je pogost tudi občutek 'samokaznovanja', kar je dobro spoznala tudi 47-letna Sabina: "Zdelo se mi je, da nimam pravice biti žalostna. Saj sem vendar jaz rekla, da tako ne morem več."
Prijateljicam, ki jih je skrbelo zanjo, je tako odgovarjala, da vse obvladuje. Ponujeno varstvo otrok je zavračala, o finančnih skrbeh pa molčala: "Bala sem se stavka: sama si tako hotela. Zato sem se vedla, kot da moram zdaj sama zmogli čisto vse."
"Danes bi pomoč sprejela prej," priznava Sabina. Odločitev za konec zakona namreč ne izbriše navezanosti, utrujenosti ali žalosti za prihodnostjo, ki si jo je nekoč predstavljala.
Kaj bi si povedale za nazaj?
Opisane zgodbe žensk, ki smo jim zaradi želje po anonimnosti spremenili imena, ne iščejo popolnega razhoda. Zdaj, ko lahko na svojo ločitev gledajo z distanco, bi si želele predvsem več časa za odločitve, manj dokazovanja okolici in poguma, da bi pravočasno povedale, česa ne zmorejo.
Vprašanje "Zakaj nisem ravnala drugače?" je lahko boleče. Lahko pa postane tudi začetek bolj uporabnega vprašanja: "Kaj lahko od danes naprej naredim drugače zase?"
Preberite tudi:
Moda, lepota, odnosi, dobro počutje in ideje za potovanja dostavljene neposredno v vaš e-nabiralnik.
