Notranji otrok: "Kot bi se po novem mestu vozili s staro navigacijo"
Se tudi sami kdaj zalotite, da si nekaj želite storiti, da bi s tem zadovoljili željo, ki ste jo imeli kot otrok? Tako imenovani notranji otrok tudi v odrasli dobi živi v vsakem izmed nas.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Danes se zdi, da se bolj kot kadarkoli prej v zgodovini človeštva zavedamo pomena dobrega mentalnega počutja in zdravja; a pogosto se zalotimo, da naše odločitve, želje in čustva ne krojijo le aktualne situacije, temveč vse pogosteje poslušamo tudi o tako imenovanem notranjem otroku.
Kot nam je v pogovoru razkrila psihoterapevtka Brigita Chuuya Jezeršek, notranji otrok ni ločena oseba v nas: "Je del, ki nosi naše zgodnje izkušnje: kdaj smo bili ljubljeni, kaj smo morali narediti, da smo bili varni, katera čustva so bila doma dobrodošla ... Smo kot babuška. Na zunaj vidimo odraslo osebo, s službo, odgovornostmi in mnenji. V njej pa so vse manjše punčke, ki smo nekoč bile. Petnajstletnica. Osemletnica. Triletnica. Nobena ni izginila, samo zaprli smo jih v novo plast. Ko nas nekaj močno zadene, se pogosto ne odzove zunanja punčka. Odzove se tista najmanjša v sredini," začne s pojasnilom.
Marsikdo se tega najbrž ne zaveda, a odrasle izkušnje/odločitve lahko pogosto usmerja prav ta notranji otrok, kajne? Kako lahko izkušnje iz otroštva torej vplivajo na naše odnose in odzive v odraslosti?
Da in pogosto bolj, kot si želimo priznati. V otroštvu si vsak nariše zemljevid sveta. Kje je varno, kaj moram narediti, da me imajo radi, kaj se zgodi, če pokažem jezo ... Takrat nam je ta zemljevid pomagal preživeti v naši družini. Težava je, da ga nosimo s seboj naprej, tudi ko se je pokrajina že zdavnaj spremenila. Kot bi se po novem mestu vozili z navigacijo izpred tridesetih let.
V odnosih se to lepo vidi. Kdor je moral biti priden, da so ga opazili, kot odrasel težko reče ne. Kdor je rasel ob nepredvidljivem staršu, ves čas bere razpoloženje drugih. Partner zapre vrata malo glasneje in on že premišljuje, kaj je naredil narobe. Kdor je slišal "saj ni nič", pri štiridesetih še vedno reče "v redu sem", ko ni.
Tudi pri izbiri partnerja nas pogosto ne privlači tisto, kar bi bilo dobro za nas, ampak tisto, kar nam je domače. Tudi če je domače bolelo. Moramo pa se zavedati, da otroštvo ni usoda. Zemljevid lahko posodobimo. Prvi korak je pogosto preprosto vprašanje, ko se odzovemo močneje, kot bi bilo treba: koliko sem star v tem trenutku?
Ali imamo lahko tudi lepe, podporne izkušnje z notranjim otrokom? Na kak način se kažejo te?
Seveda, notranji otrok ne nosi samo ran. Nosi tudi vse, kar je bilo dobro. Če smo kot otroci doživeli, da nas nekdo potolaži, ko jokamo, da smo ljubljeni tudi, ko nam ne gre, in da se po prepiru spet objamemo, to nosimo s sabo. Kot notranji dom, v katerega se lahko vrnemo, ko je zunaj hudo. To se kaže v preprostih stvareh. V tem, da znamo prositi za pomoč, ne da bi se počutili šibke. Da po prepiru s partnerjem verjamemo, da bo spet dobro. Da si privoščimo počitek brez krivde.
Kaže se tudi v igri. Ko se z otrokom brez zadržkov valjate po travi. Ko se s prijateljico smejete tako, da vas boli trebuh. Ko ob nečem, kar imate radi, pozabite na čas. Takrat notranji otrok ni ranjen, je živ. Zato ne gre samo za to, da 'pozdravimo', kar je bolelo. Gre tudi za to, da ne pozabimo na tistega otroka, ki se je znal veseliti.
Ali se lahko s temi temami spoprijemamo tudi, če se svojega otroštva zelo slabo spominjamo?
Lahko. Otroštvo se ne kaže samo v tem, česa se spomnimo, ampak predvsem v tem, kako živimo danes. Kako se odzovemo, ko nas kdo kritizira. Kaj naredimo, ko smo žalostni. Koga izberemo za partnerja. To so kot sledi v snegu. Ni nam treba videti, kdo je šel mimo, da vemo, da je nekdo bil tam.
Zato lahko začnemo v sedanjosti. Opazujemo, kje se naši odzivi ponavljajo in kje so močnejši, kot bi bilo treba. Pomagajo lahko tudi fotografije, družinske zgodbe ali preprosto opazovanje, kako se počutimo ob starših danes. Pomembno je, da spominov ne silimo in si jih ne 'dorisujemo'.
Da se zgodnjega otroštva ne spominjamo dobro, je pogosto povsem običajno. Če pa vrzeli spremlja močna stiska, je dobro, da jih raziskujemo ob strokovnjaku, ne sami. Ni nam treba vedeti vsega, kar se je zgodilo. Dovolj je, da razumemo, kaj se dogaja zdaj.
Zakaj sicer pride do tega, da se otroštva težko spominjamo (v primeru, seveda, da ni bilo v otroštvu nekih večjih travm)?
Pri svojem delu pogosto opažam, da se ljudje slabše spominjajo otroštva, v katerem se o doživetjih ni govorilo. Spomini so kot fotografije na starem filmu. Da jih lahko vidimo, jih je treba razviti. In razvijejo se tako, da o njih govorimo. Ko npr. mama zvečer vpraša, kako je bilo tisti dan v vrtcu in skupaj obujata dan, se spomin utrdi. Kjer tega ni bilo, film ostane v predalu.
Opažam tudi, da se težko spomnijo otroštva tam, kjer je bila otrokova pozornost obrnjena navzven. Otroci, ki so morali biti pridni, pomagati ali paziti na razpoloženje staršev, se pogosto bolje spominjajo, kako so se počutili drugi, kot tega, kako so se počutili sami. Njihovo otroštvo je bilo polno, a ne njihovo. Pogosto je zadaj tudi tiha osamljenost. Ni se zgodilo nič hudega. A tudi nihče jih ni zares videl. Dnevi so bili podobni in brez čustvenih sidrišč, zato se zlijejo v eno.
Kako se sicer delo z notranjim otrokom razlikuje od iskanja krivca za naše težave?
Iskanje krivca se ustavi pri vprašanju: kdo mi je to naredil? Delo z notranjim otrokom pa gre korak naprej in se vprašamo: kaj sem takrat potreboval in kako lahko to danes dam sebi? Razlika je velika, saj nas krivda pusti v preteklosti. Če so za mojo težavo krivi starši, morajo tudi oni poskrbeti, da bo bolje. In čakam lahko celo življenje. To je tako kot bi po prometni nesreči stal ob razbitem avtu in čakal, da ga pride popravit drugi voznik. Moram pa opomniti, da razumeti ne pomeni opravičiti.
Lahko priznamo, da je nekaj bolelo, hkrati pa vidimo, da so starši večinoma dali, kar so znali. Pogosto tisto, kar so sami dobili od svojih staršev. V relacijski terapiji zato gledamo generacije, ne samo posameznikov. Tudi jeza na starše je lahko del poti. Ni pa cilj. Cilj je, da odgovornost za naprej prevzamemo sami. Ne zato, ker bi bili krivi, ampak ker smo edini, ki lahko kaj spremenimo. Zato lahko rečemo, da nam krivda da razlago, razumevanje pa nam da izbiro.
Kaj je vsak izmed nas dolžen storiti za svojega notranjega otroka?
Morda ne dolžnost, ampak ena odgovornost: da ga ne pustimo za volanom. Naj sedi v avtu. Naj ga slišimo, ko se prestraši ali razveseli. Voziti pa mora naš odrasli. Ko se odzovemo iz strahu, ki je star 30 let, vozi otrok. In otrok ne ve, da je cesta danes drugačna. V praksi to pomeni troje. Da ga opazimo, ko je naš odziv večji od dane situacije. Da z njim ne govorimo tako ostro, kot so včasih govorili drugi. In da mu damo, kar mu je manjkalo: tolažbo, počitek, igro ... Zavedati se moramo, da slabih izkušenj iz preteklosti ne moremo popraviti. Lahko pa poskrbimo, da se nam ne ponavljajo.
Terapija, ki jo izvaja Brigita Chuuya Jezeršek, je relacijska družinska terapija, v sklopu svojega dela pa opravlja tako individualne kot tudi partnerske terapije. Ta vidi človeka kot odnosno bitje na treh nivojih: na osebnem medosebnem in sistemskem nivoju. "Ne gledamo le, kaj se dogaja znotraj človeka, temveč tudi širše v partnerskih, družinskih in sistemskih odnosih."
Preberite tudi:
Moda, lepota, odnosi, dobro počutje in ideje za potovanja dostavljene neposredno v vaš e-nabiralnik.
