Pisatelji pišejo: ponoči jih zaprejo v muzej, zjutraj se začne nova zgodba
Kaj se zgodi, ko pisatelj ostane sam v muzeju, med slikami, kipi in lastnimi spomini?
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Francoska urednica Alina Gurdiel je iz nenavadne zamisli ustvarila knjižno zbirko, ki podira prodajne rekorde. A noči za zaklenjenimi vrati ne prinesejo vedno tistega, kar pričakujejo gostitelji.
Zamisel se je rodila zaradi nespečnosti. Alina Gurdiel je leta 2015 bivala v hotelu na japonskem otoku Naošima, ki je hkrati muzej. Ker ni mogla zaspati, se je sprehajala med umetninami, dostopnimi tudi ponoči. Pred modro skulpturo Yvesa Kleina je sedla na tla in obsedela več ur.
Pisateljeva noč brez spanca v muzeju
Kaj bi takšna noč naredila pisatelju? Kaj bi privrelo na dan, če bi ostal sam z umetnino, brez vsakdanjih obveznosti in pogledov drugih?
Desetletje pozneje je odgovor zbirka »Moja noč v muzeju« pri francoski založbi Stock. Kot piše revija Vanity Fair, gre za enega največjih uspehov francoskega založništva: večina naslovov preseže deset tisoč prodanih izvodov, knjiga Leïle Slimani pa je v različnih izdajah skupaj dosegla kar 230.000 izvodov.
Postelja pred umetnino in radijska postaja za vsak primer
Pravila so preprosta. Pisatelj preživi noč v muzeju, nato pa napiše približno 150 strani dolgo knjigo. Lahko ustvari roman, osebno izpoved ali preplet resničnosti in domišljije.
Pričaka ga zložljiva postelja, ki jo postavi pred izbrano umetnino. Muzejski uslužbenec mu pojasni varnostna pravila in izroči radijsko postajo za stik z varnostniki. Fotograf ovekoveči začetek večera. Nato ostanejo tišina, umetnost in dolge ure do jutra.
Pridobiti dovoljenja sprva ni bilo lahko. Kaj, če bi kdo odšel z dragoceno sliko pod plaščem? Prvi je vrata odprl takratni direktor Picassovega muzeja Laurent Le Bon. Uredničino zamisel je podprl brez zahteve po nadzoru nad nastalimi besedili. Sledili so drugi muzeji in znamenitosti, od Louvra do atenske Akropole.
Za slikami se pojavijo družinske skrivnosti
Čeprav so izhodišče umetnine, knjige pogosto pripovedujejo predvsem o njihovih opazovalcih.
Leïla Slimani je bila sprva odločena, da povabilo zavrne. Pisala je drugo knjigo in ni želela dodatnih obveznosti. Toda ponudba noči v beneškem razstavišču Punta della Dogana jo je premamila. Iz izkušnje je nastala tudi intimna pripoved o očetu, ki je bil nekoč zaprt. »Pisati pomeni igrati se s tišino, posredno pripovedovati skrivnosti, ki jih v resničnem življenju ni mogoče izreči,« pravi pisateljica.
Lola Lafon je izbrala hišo Ane Frank v Amsterdamu. Pred odhodom je zbolela, a je kljub vročini odpotovala. V prostoru, kjer je nastajal znameniti dnevnik, se je soočila z lastno družinsko zgodovino in judovsko identiteto, ki jo je dolgo skrivala. Njena knjiga je dosegla 150.000 prodanih izvodov in več literarnih nagrad.
Alžirska pisateljica Kaouther Adimi je potrebovala dve noči. Po prvi, v Picassovem muzeju, več let ni zmogla napisati niti vrstice. Šele druga, ob slikah umetnice Baya na pariškem Inštitutu arabskega sveta, ji je pomagala ubesediti otroštvo med nasiljem v Alžiriji in spomin na teroristični napad, ki mu je ušla.
Vino, mačke na stenah in strah pred koncem zbirke
Vse noči pa niso tihe in zamišljene. Ena najbolj divjih se je zgodila leta 2018, ko je v Picassov muzej prišel francosko-alžirski umetnik Adel Abdessemed. Spremljal ga je pisatelj in novinar Christophe Ono-dit-Biot, partner Aline Gurdiel. Tokrat naj bi knjiga izjemoma nastala v dveh glasovih.
Čeprav sta bila hrana in pijača prepovedana, je umetnik prinesel vino, šunko in kruh. Zložljiva postelja ga je spomnila na ugrabitev, ki jo je doživel v Alžiriji leta 1994. Noč je postajala vse bolj neobvladljiva: pil je iz steklenice, glasno prepeval in med razstavljenimi slikami na stene risal mačke. S črnim flomastrom je porisal tudi spremljevalca.
Novinar ni naredil zapiskov, njegov diktafon pa je pristal v kozarcu rdečega vina. »To je konec zbirke,« je ob jutranjem srečanju pomislila urednica. Pričakovala je pritožbo in odškodninski zahtevek. Namesto tega je muzej obdržal eno od umetnikovih del, nastalih tisto noč.
Včasih ne nastane niti knjiga
Samota med mojstrovinami vendarle ni zagotovilo za navdih. Pisatelj Serge Joncour je leta 2021 preživel noč v muzeju d’Orsay, nato pa so minevali meseci brez rokopisa. Ko je urednici končno uspelo govoriti z njim, je bil njegov odgovor kratek: »Ne bo mi uspelo.« Takšni primeri so očitno redki. Načrt izdaj je zapolnjen do leta 2029, med napovedanimi sodelujočimi pa so Roberto Saviano, Céline Sciamma in Denis Podalydès.
Zakaj bralce te knjige tako privlačijo? Morda zato, ker se za obljubo nenavadne muzejske pustolovščine skriva nekaj bližjega: srečanje s spomini, pred katerimi podnevi še lahko pobegnemo. Ponoči, ko utihnejo hodniki in ostanemo sami, nas lažje dohajajo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.