Režiser Ivica Buljan postal norveški vitez: vse se je začelo v Ljubljani
Režiser in soustanovitelj Mini teatra Ivica Buljan je sporočil, da je prejel visoko norveško odlikovanje in postal norveški vitez.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V čustvenem zapisu na facebooku se je zahvalil sodelavcem ter opisal pot, ki je povezala Ljubljano, Zagreb in Oslo. »Prišel sem kot gost in odšel s prijatelji,« je strnil svojo norveško izkušnjo.
Za Ivico Buljanom je večer, ki je njegovemu dolgoletnemu sodelovanju z Norveško dal posebno priznanje. Kot je zapisal ob prejemu odlikovanja, čast sprejema s ponosom, hvaležnostjo in veliko čustvi. Ob tem je poudaril, da priznanja ne razume zgolj kot osebnega dosežka.
Režiser ni nikoli sam na odru
»Režiser nikoli ne stoji sam na odru. Za mojim imenom stojijo igralci, prevajalci, dramaturgi, oblikovalci in tehniki, zato to priznanje pripada tudi njim,« je zapisal. Odlikovanje po njegovih besedah potrjuje dolgoletno prijateljstvo med Norveško, Slovenijo in Hrvaško, ki se je razvijalo skozi gledališke predstave, prevode in skupne ustvarjalne projekte.
Začetek v stari ljubljanski hiši
Buljan je začetek te zgodbe postavil v Ljubljano, v Mini teater, ki sta ga z Robertom Waltlom ustanovila leta 1999. V svojem zapisu se je spomnil, kako sta z norveško podporo eno od starih mestnih hiš spremenila v živ prostor sodobnega gledališča.
»Tam sem se naučil, da lahko majhen prostor, če mu namenimo zaupanje, sprejme ves svet,« je zapisal.
Ta misel ima tudi povsem konkretno ozadje. Dotrajana meščanska hiša na Križevniški ulici 1 je bila prenovljena s pomočjo nepovratnih sredstev Islandije, Lihtenštajna in Norveške v okviru finančnega mehanizma Evropskega gospodarskega prostora in norveškega finančnega mehanizma. Nastal je prostor za predstave, srečevanja in sodelovanje ustvarjalcev iz različnih okolij.
Iz Ljubljane v Zagreb in Oslo
Sodelovanje se je pozneje nadaljevalo med Hrvaškim narodnim gledališčem v Zagrebu in gledališčem Det Norske Teatret v Oslu. Buljan je v svojem zapisu izpostavil Krleževo Kraljevo v Oslu in Ibsenovega Peera Gynta, ki ga je v Zagrebu režiral Erik Ulfsby. Šlo je za izmenjavo, v kateri so dela in ustvarjalci potovali v obe smeri.
Sledila je Buljanova uprizoritev Zgodovine bestialnosti norveškega pisatelja Jensa Bjørneboeja. Z delom se je, kot je pojasnil, srečal ob branju prevoda Anje Majnarić. Nato je na norveški oder postavil še Roberta Zucca francoskega dramatika Bernarda-Marieja Koltèsa. Premiera te predstave je bila januarja 2024 in je pomenila njegovo tretjo režijo v gledališču Det Norske Teatret.
Ko je seštel čas, ki ga je preživel na Norveškem, je ugotovil, da je tam ustvarjal skoraj leto svojega življenja. Za profesionalnimi sodelovanji so ostale tudi osebne vezi: »Prišel sem kot gost in odšel s prijatelji.«
Norveško je prinesel tudi domov
»Norveško sem prinesel domov s seboj,« je zapisal Buljan. V ljubljanski Drami je režiral Ibsenovega Sovražnika ljudstva in Jutranjo zvezdo po romanu Karla Oveja Knausgårda. Z njima je slovensko občinstvo povezal z dvema zelo različnima glasovoma norveške književnosti: s klasikom evropske dramatike in enim najprepoznavnejših sodobnih romanopiscev.
V Zagrebškem gledališču mladih je nato uprizoril še delo Johana Harstada Max, Mischa in ofenziva Tet. Norveško veleposlaništvo na Hrvaškem to predstavo iz leta 2025 izpostavlja kot primer uspešnega sodelovanja gledališča, norveške agencije za promocijo književnosti v tujini NORLA in veleposlaništva.
Ob prejemu odlikovanja se je posebej zahvalil Ani Savić Gecan in Mitji Vrhovniku Smrekarju, ki sta z njim prehodila velik del te ustvarjalne poti. Njegova zahvala je tako ostala zvesta uvodni misli: za režiserjevim imenom je vedno skupnost ljudi, brez katere predstava ne more nastati.
Gledališče kot prostor počasnega pogleda
Najbolj osebni del zapisa je Buljan namenil vprašanju, kaj gledališče pomeni danes. Norveška je po njegovem prepričanju Evropi od Ibsena do Bjørneboeja dala »gledališče vesti« – gledališče, ki postavlja vprašanja, namesto da bi pridigalo.
Njegove besede segajo tudi zunaj gledališkega sveta. V času hitrih odzivov, sodb in opredeljevanja je opozoril na vrednost prostora, v katerem si ljudje še vzamejo čas drug za drugega.
»Danes hitreje gledamo, hitreje sodimo in hitreje izbiramo strani. Zato je gledališče eden redkih preostalih prostorov, kjer še vedno skupaj sedimo v temi in počasi gledamo drug drugega.«
Zapis je sklenil z mislijo o pripadnosti, ki je ne omejujejo državne meje. Hrvaško in Slovenijo je označil za svoji domovini, Francijo pa za domovino duha in poezije.
»Od nocoj je Norveška moja četrta.«
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.