Dve srci, ena rana: kaj v resnici skrivata znameniti Fridi?
Na sliki Dve Fridi umetnica sedi ob sebi, se drži za roko in krvavi na belo obleko. Dvojni avtoportret je nastal v letu njene ločitve od Diega Rivere.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Toda za njim se skriva tudi zgodba o osamljeni deklici in prijateljici, ki je obstajala samo v njeni domišljiji.
Prva krvavi, druga v dlani varuje droben portret Diega Rivere
Dve ženski na klopi. Enak obraz, sklenjeni roki, za njima nemirno nebo. Obe imata razgaljeno srce, med njima se vije krvna žila. Frida na levi nosi belo obleko s čipkami, tista na desni tradicionalno mehiško opravo. Prva krvavi, druga v dlani varuje droben portret Diega Rivere. Moški, ki ga na sliki skoraj ne opazimo, je vendarle povezan z njenim krvnim obtokom. Tako je Frida Kahlo leta 1939 naslikala eno najbolj pretresljivih podob razbite ljubezni.
Ko so se zlomile ure
Frida in Diego sta se poročila leta 1929. Ona je bila stara 22 let, on več kot dvajset let starejši in že uveljavljen slikar velikih stenskih poslikav. Njena mati je zvezo opisala kot združitev »slona in golobice«. Desetletje pozneje, 6. novembra 1939, sta se uradno ločila.
V Modri hiši, danes Muzeju Fride Kahlo, hranijo nenavaden dokument tega razhoda: keramično uro, na katero je umetnica zapisala: »1939, september. Ure so se zlomile.« To ni datum uradne ločitve, temveč njen osebni zaznamek razpada skupnega časa. Prav v teh mesecih so nastajale Dve Fridi.
Portret, žila in kirurška prijemalka
Slika gledalca najprej pritegne z obrazoma, nato ga prisili, da sledi žili. Ta povezuje razgaljeni srci in sega do miniaturnega Riverovega portreta. Frida v beli obleki s kirurško prijemalko stiska njen prerezani konec, toda kri vseeno obarva krilo.
Umetnostna zgodovinarka Doris Maria-Reina Bravo v razlagi za Smarthistory opozarja na napetost med navezanostjo in prekinitvijo vezi: ena Frida še varuje ljubezenski spomin, druga poskuša ustaviti krvavenje. Podoba dopušča misel, da človek ob razhodu hkrati želi obdržati ljubljeno osebo in preživeti brez nje. Obraza pa ostajata skoraj brezizrazna. Vso dramo prevzame telo.
Telesna bolečina je bila umetnici dobro znana. Po hudi prometni nesreči pri osemnajstih je dolgotrajno okrevala. Med ležanjem je začela slikati s pomočjo ogledala nad posteljo. Kot pojasnjuje londonski muzej V&A, je bilo prav to obdobje odločilno za njeno posvečanje avtoportretu: lastni obraz in telo sta postala njena stalna motiva.
Bela obleka skriva presenečenje
Obleki nista zgolj kostuma. Mehiški Muzej moderne umetnosti sliko razlaga tudi kot razcep med Frido ob Diegu in Frido brez njega. Tradicionalna oprava žensk iz Tehuantepeca je bila povezana z mehiško identiteto in podobo, ki jo je občudoval Rivera. Belo evropsko obleko pa so primerjali z viktorijansko poročno obleko njene matere.
Toda eno podrobnost je s prostim očesom nemogoče uganiti: krilo leve Fride je bilo v začetni različici vijoličasto, v odtenku sivke. Današnja belina še poudari krvave madeže. Slika torej ni bila zgolj neposreden izbruh čustev, temveč premišljeno nastajajoča kompozicija.
Druga Frida je živela že v otroštvu
Razlaga z ločitvijo je prepričljiva, vendar ni edina. V dnevniku je umetnica izvor Dveh Frid povezala z namišljeno prijateljico iz otroštva. Muzejski kustos Carlos Segoviano je ob razstavi, posvečeni osemdesetletnici slike, spomnil, da je Frida pri šestih letih prebolela otroško paralizo. V domišljiji si je ustvarila prijateljico, ki se je lahko gibala lahkotno in ji je zaupala svoje težave.
»Gre za nekakšno sublimacijo,« je pojasnil Segoviano. Druga Frida tako ni nujno samo zapuščena ali ljubljena različica odrasle ženske. Lahko jo razumemo tudi kot vrnitev spremljevalke, ki jo je umetnica priklicala že kot otrok. Sklenjeni roki tedaj dobita drugačen pomen: nekdo vendarle ostaja ob njej.
Diego se je vrnil, slika je ostala
Platno je veliko približno 173 krat 173 centimetrov, zato prizor pred gledalcem učinkuje skoraj kot srečanje z resničnima osebama. Januarja 1940 so ga prvič predstavili na mednarodni razstavi nadrealizma v mehiški prestolnici. Leta 1947 ga je mehiški inštitut za likovno umetnost odkupil neposredno od umetnice; danes je del zbirke tamkajšnjega Muzeja moderne umetnosti.
Ranljivi, povezani in sami sebi najbližji
Ljubezenska zgodba se z ločitvijo ni končala. Frida in Diego sta se 8. decembra 1940 v San Franciscu znova poročila. Tudi ta datum je zapisala na keramično uro.
Na sliki pa obe Fridi ostajata v trenutku pred spravo. Ranljivi, povezani in sami sebi najbližji. Prav v njunem prijemu lahko vidimo razlog, da delo presega zgodbo slavnega zakona: ko se odnos razdre, ostane vprašanje, kako obdržati stik s seboj.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
