Move TV

© 2026 Media partner agencija d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Erik Valenčič
Čas branja 15 min.

»Represija iz drugih evropskih držav se lahko razširi tudi k nam«


Sara Štrk
22. 11. 2026, 05.26
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Že polovico svojega življenja Erik Valenčič obiskuje kraje, ki jih večina ljudi ne želi ali ne upa obiskati. To so vojna območja in kraji, kjer je smrt del vsakdana.

erik-valencic
Arhiv avtorja
Erik se je na svojih potovanjih po Bližnjem vzhodu naučil nekaj malega perzijščine, arabščine in kurdščine ter svoje znanje uporabil za pomoč beguncem med humanitarno krizo. Šentilj, pozimi 2015.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Google logo
Svet24 logo

Nastavi

Leta 2003 je kot 23-letnik odšel v Irak, kjer je doživel nekaj, kar mu je za vedno spremenilo življenje. Od takrat se vedno znova vrača med ljudi, katerih zgodbe pogosto ostanejo preslišane, posveča pa se jim tudi v svoji novi knjigi Gaza živi.

V Siriji je v enem samem tednu šestkrat skoraj izgubil življenje, tudi v Ukrajini je med potjo na fronto spoznal, kako tanka je meja med življenjem in smrtjo. Toda najtežji del njegovega dela, pravi, ni vedno tisto, kar doživi na vojnih območjih. Včasih je še težja vrnitev domov. 

Z njim smo se pogovarjali o vojnah, ki jih svet spremlja kot nogometne tekme, o Sloveniji, ki bi lahko zaradi lastnih delitev izgubila veliko več, kot si predstavljamo, o Palestini, novinarstvu in o tem, zakaj tudi po več kot dveh desetletjih ne obžaluje niti ene svoje odločitve.

Že več kot dve desetletji poročate z vojnih območij in krajev, na katere večina ljudi ob načrtovanju potovanj niti ne pomisli. Kaj vas vedno znova žene tja? Je to novinarska radovednost, občutek odgovornosti ali nekaj povsem drugega?

V začetku leta 2003, ko sem imel 23 let, sem se pridružil mednarodni mirovniški kampanji Živi ščit, ki je bila namenjena v Irak. Več sto aktivistk in aktivistov je želelo s svojimi telesi zaščititi bolnišnice, vodovode in drugo civilno infrastrukturo ter tako pritisniti na mednarodno javnost, da bi ustavila invazijo na Irak. Ko sem bil v Bagdadu, je organizacijska struktura kampanje zaradi notranjih trenj razpadla. Od vsega sem se odmaknil in odšel v otroško bolnišnico Al Mansur. Tam so me peljali na oddelek z otroki, ki so se rodili s hudimi telesnimi deformacijami, ki so jih povezovali s posledicami uporabe urana v ameriškem orožju. Pogovarjal sem se z direktorjem bolnišnice in povedal mi je, da tja novinarji sicer ne prihajajo, da teh otrok nihče ne vidi in nikogar ne zanimajo. Irak je bil takrat že dvanajst let pod sankcijami. Ti otroci so bili pravzaprav rojeni v smrt, saj zanje niso mogli storiti skoraj ničesar.

To me je na neki način ubilo. Ko se tega spominjam danes, razumem, da je takrat v meni odmrl del, ki je moral umreti. Nekaj, kar ni bilo doraslo temu svetu. Iz tega je vzniknila odločitev, da se bom posvečal vojnam, predvsem pa ljudem v vojnah, njihovim zgodbam in človečnosti. Nisem mogel sprejeti tega, da nam svet razlagajo velike medijske agencije in mediji, ki ga prikazujejo po svojih standardih, namesto da bi nam zares povedali, kaj se dogaja. Takrat se je vse začelo.

erik-valencic
Arhiv avtorja
Erik in fotografa Andrew McConnell iz Irske ter Matic Zorman v kraju Bejt Hanun v Gazi. Bejt Hanun danes ne obstaja več. Maj 2011.

V vseh teh letih ste se gotovo večkrat znašli v položaju, ko niste vedeli, ali se boste sploh vrnili domov. Kdaj vas je bilo najbolj strah za življenje?

Takšnih situacij je bilo veliko. Bili so dnevi, ko sem mislil, da ne bom dočakal večera, in noči, ko nisem vedel, ali bom dočakal jutro. Prvi teden januarja 2015 sem bil v sirskem Kobaniju, kjer so se kurdske enote borile proti Islamski državi. Boji so potekali hišo za hišo, ulico za ulico. V enem samem tednu sem bil šestkrat skoraj ubit.

Zanimivo in hkrati grozljivo je, kako delujejo človeški možgani. Ko se ti nekaj takšnega zgodi četrtič, petič ali šestič, se začneš na nevarnost že privajati. Prav to je ena najbolj strašljivih stvari vojne. Kako hitro se človek navadi na razmere, ki bi se mu sicer zdele nepredstavljive. Vse, kar obstaja zunaj tega sveta, postopoma izgine iz tvoje zavesti. Ko si dejansko sredi spopadov, začneš delovati nagonsko. Vsaj pri meni je tako. Narediš tisto, kar moraš, da preživiš. Najtežji trenutki pa so pogosto tisti pred tem. Ko se pelješ proti območju spopadov ali ko se zjutraj zbudiš in veš, kaj te čaka. Takrat si ne rečem, da upam, da ne bom umrl. Rečem si samo: »Upam, da danes ne bo ta dan.« Potem se moraš nekako spraviti v pogon. Ko se vse začne, prevladajo nagoni.

Kako pa se na takšne razmere psihološko pripravite? Se lahko človek sploh pripravi na možnost, da se morda ne bo vrnil?

Lahko se pripravljaš, vendar te včasih na to, kar prihaja, pripravijo povsem nepričakovane stvari. Maja lani sem se vozil v Donbas, neposredno proti fronti. Pot je bila zelo dolga. Nekje v okolici Lvova sem naletel na odprt tovornjak, ki je prevažal prašiče. Stali smo v koloni, živali so cvilile in vse skupaj mi je bilo precej mučno. Ko je promet stekel, sem nanje pozabil.

Vozil sem še ure in ure, nato pa prehitel dva vojaška tovornjaka, polna vojakov. Pozdravili smo se. Ko sem ju prehitel, me je nenadoma obšel povsem enak občutek kot prej ob tovornjaku s prašiči. Spoznal sem, da se tako eni kot drugi peljejo v klavnico, le da vsak v svojo. In potem se zaveš, da se tudi sam pelješ v isto smer kot vojaki.

Takšne stvari te psihološko pripravijo na tisto, kar boš morda doživel čez dan ali dva. Ko pa si v položaju, kjer je tvoje življenje neposredno ogroženo, je marsikaj odvisno tudi od sreče. Takrat deluješ instinktivno. Če granate prihajajo z juga, se držiš severne strani hiš. Gre za povsem praktične stvari, ki ti lahko rešijo življenje.

erik-valencic
Arhiv avtorja
Erik z afganistanskimi prijatelji. Kabul, maj 2005.

Novinarji z vojnih območij pogosto pripovedujejo o prizorih, ki jih nikoli ne pozabijo. Kaj se je vam najbolj vtisnilo v spomin?

Preberite še

V Kobaniju so se mi najbolj vtisnile v spomin kokoši. Mrtve, napihnjene kokoši. Poginile so, ker so se najedle človeškega mesa. Trupla pripadnikov Islamske države so ostajala na ulicah, ker jih nismo smeli premikati, saj so bila minirana.

To so stvari, ki jih ne pričakuješ. Nisi jih videl v filmih, nisi jih prebral v knjigah. Takšni prizori preizkušajo tvojo psihološko sposobnost, da zdržiš v ekstremnih razmerah.

Vojne so polne različnih zgodb. V ekstremnih razmerah je namreč vse potisnjeno v ekstrem. Slabo postane nepredstavljivo slabo, dobro pa lahko postane izjemno dobro. Nekatere zgodbe te spremljajo še leta, te navdajajo s strahom ali trpljenjem. Iz drugih pa nastanejo prijateljstva in odnosi, ki so praktično neprebojni, prav zato, ker ste skupaj preživeli nekaj tako skrajnega.

Ko se vrnete z vojnega območja v Slovenijo, kjer ljudje razpravljajo o povsem vsakdanjih težavah, kako doživljate ta kontrast? Se vam je kdaj težko vrniti v običajno življenje?

Ljudje me pogosto sprašujejo, kaj je najtežje pri vojnah. In moj odgovor je velikokrat: vrnitev domov.

Predstavljajte si, da ste nekje v puščavi na Bližnjem vzhodu, nato pa priletite na Brnik. Odprejo se vrata letališča, stopite ven in nenadoma ste obdani z zelenjem, gozdovi, svežim podalpskim zrakom. Takrat se zaveš, da si se vrnil v majhno državo, za katero smo lahko zelo srečni, da jo imamo. Toda mene v takšnih trenutkih pogosto prevzameta žalost in skrb. Bojim se, da bomo zaradi lastne neumnosti, delitev in nestrpnosti vse to nekoč zapravili.

erik-valencic
Matej Leskovšek
Erik s pripadniki kurdske vojske pešmerga v bližini Erbila. Irak, januar 2007.

Leta in leta po svetu opazujem, kako razpoke v družbah postajajo frontne linije. In hkrati vidim, kako tudi pri nas naraščajo nestabilnost, socialne stiske in družbene delitve. Govorijo nam, da moramo biti pozorni na delitve med levimi in desnimi. Sam menim, da gre predvsem za vprašanje, kdo je zgoraj in kdo spodaj. Skrbeti bi morali za to majhno skupnost, ki jo imamo, in za našo naravo. Bojim se, da bomo vse skupaj izgubili. V svoji novi knjigi sem zapisal misel, da bi bilo morda manj razdorov v naši družbi, če bi ljudje večkrat na glas razmišljali o tem, kaj bomo najbolj pogrešali takrat, ko bomo izgubili vse.

Vojne danes spremljamo skoraj v neposrednem prenosu. Prizori mrtvih in ranjenih se vsak dan pojavljajo na naših telefonih. Smo kot družba postali otopeli za trpljenje drugih?

V vseh vojnah, ne glede na to, kje potekajo, smo ljudje v osnovi enaki. Ena od stvari, ki ljudi v vojni najbolj uničuje, je spoznanje, da je tistim na drugi strani obzorja povsem vseeno zanje. Da nikomur ni mar. To ljudem jemlje upanje.

Spomnim se, kako sem med pandemijo covida odpotoval v Libijo. Na letališču v Tripoliju me je pobral prijatelj Walid. Vprašal me je, kako smo v Sloveniji, jaz pa sem mu povedal, da se pri nas vsi prepirajo o tem, ali se cepiti ali ne. Vprašal sem ga, ali je pri njih enako. Odgovoril mi je: »Ne, ker mi sploh nimamo cepiv.«

To je bila takrat realnost velikega dela sveta. Mi pa o svetovnih krizah prepogosto razmišljamo izključno skozi perspektivo svoje družbe in svojih delitev. Domišljamo si, da je naš pogled relevanten za ves svet. Ni. Pomembno pa je razumeti, da ta širši svet počasi prihaja k nam.

Ukrajino ste med vojno večkrat obiskali, tja ste vozili tudi humanitarno pomoč. Kaj ste tam spoznali, česar iz televizijskih poročil ne moremo zares razumeti?

Ko se vrnem domov, moram ljudem pogosto razlagati povsem elementarne stvari. Na jugu in vzhodu Ukrajine, kamor sem hodil, so se ljudje z menoj večinoma pogovarjali v ruščini. Potem pa se vrneš v Slovenijo in moraš pojasnjevati, da ni res, da te v Ukrajini ustrelijo ali obesijo, če govoriš rusko.

Ljudje, ki sem jim predajal humanitarno pomoč, so se mi zahvaljevali z besedo »spasibo«, ki je ruska, ne pa z ukrajinsko »djakuju«.

erik-valencic
arhiv avtorja
Fotografija solidarnostne geste, ki so jo Erik in njegovi venezuelski prijatelji posredovali Erikovim prijateljem v Gazo. Favela 23 de enero, Caracas, januar 2025.

Takšne zgodbe pomagajo razumeti dejansko življenje ljudi v vojni. Mislim, da mediji te realnosti pogosto ne prikazujejo dovolj poglobljeno. Vsak dan poslušamo, kaj je rekel Donald Trump, kaj je rekel Vladimir Putin, kaj je izjavil ta ali oni skrajni desničar. Mediji dajejo ogromno prostora ljudem, ki ne predstavljajo običajnih ljudi. Veliko bolje bi bilo, če bi se začeli pogovarjati o tem, kaj človeška skupnost sploh je, kaj nas povezuje in s katerimi skupnimi izzivi se soočamo.

Namesto tega mediji prepogosto delujejo kot megafoni avtokratov, ki ne cenijo ne medijev ne njihovega občinstva.

Ko primerjate današnji svet s tistim pred dvajsetimi leti, ste bolj optimistični ali pesimistični? Smo se iz preteklih vojn sploh česa naučili?

Obstaja izrek, da so samo mrtvi videli konec vojne. In dejansko se človeštvo ni naučilo ničesar.

Danes se soočamo z grožnjo, ki je skupna vsem nam, s podnebnimi katastrofami. V Pentagonu jih označujejo za množitelje groženj, saj lahko zaostrujejo že obstoječe krize. Zato je povsem nepomembno, ali ameriški predsednik podnebne spremembe zanika ali ne. Njihove posledice bodo vseeno prišle.

V primerjavi s časom pred dvajsetimi leti sem postal predvsem manj naiven. Stvari poskušam opazovati racionalno, ne glede na svoja ideološka prepričanja ali čustva. Kljub nekaterim političnim porazom avtokratov vidimo, da se po svetu še naprej utrjujejo diktatorji, v evropskih družbah pa skrajna desnica. Upanje vidim v tem, da bodo ti ljudje s svojimi dejanji sprožili nasproten val. Moj pogled je uprt predvsem v mlade generacije. Verjamem, da bodo prav mladi tisti, ki se bodo uprli tem trendom.

Odprto pa ostaja vprašanje, koliko škode bodo avtokrati in diktatorji povzročili, preden se to zgodi. Ni jim še uspelo zakuhati tretje svetovne vojne, ustvarili pa so svet vojn.

erik-valencic
Erik Valenčič
Protest privržencev nekdanjega venezuelskega predsednika Huga Chaveza. Maracay, julij 2024.

Ob vojnah se pogosto odpira tudi vprašanje odgovornosti kulture in umetnosti. Pred kratkim ste bili med pobudniki poziva, naj Palestina namesto Nemčije postane častna gostja letošnjega Slovenskega knjižnega sejma. Zakaj se vam je zdelo pomembno, da se oglasite?

Kot angažirani novinarji in kulturni delavci nasprotujemo zaroti molka. Zdaj ni čas za tišino. V ospredje moramo postavljati nasprotovanje genocidu, militarizaciji, avtokracijam in skrajnim politikam. Živimo v obdobju, ko je v zahodnih družbah ogromno pametovanja. Bojim se, da prihaja čas lekcij, za njim pa lahko nastopi resnična tišina. Zato moramo zdaj govoriti o tem, kje smo in kaj moramo narediti.

Naša pobuda ni bila namenjena temu, da bi organizatorji knjižnega sejma tik pred dogodkom dejansko zamenjali častno gostjo. Jasno nam je bilo, da to ni izvedljivo. Želeli smo izraziti nasprotovanje temu, da se čast podeljuje Zvezni republiki Nemčiji. Sami smo razglasili Palestino za svojo častno gostjo. Pobudi so se pridružile založbe, inštituti, kulturno-umetniški kolektivi in številni posamezniki, ki bodo sodelovali na sejmu. Tam bomo zastopali Palestino.

Nemčijo razumemo kot glavno evropsko pokroviteljico genocida v Gazi. Hkrati pa opozarjamo na represijo nad kritičnimi glasovi v Nemčiji, tudi nad kulturniki in predstavniki civilne družbe, ki nasprotujejo njeni politiki. Ne gre za to, da bi na knjižnem sejmu povzročali nemire. Gre za opozorilo, da se lahko represija, ki jo danes spremljamo v drugih evropskih državah, nekoč razširi tudi k nam.

Vprašati se moramo, kaj nam bodo knjižni sejmi, če ne bo svobode govora. Ne gre samo za Palestino, temveč za pravico javnosti do obveščenosti, kritičnega razmišljanja in svobodnega kulturnega izražanja.

Toda slišati je bilo tudi očitke, da s takšnim nasprotovanjem Nemčiji kaznujete nemške pisatelje in umetnike, med katerimi mnogi prav tako nasprotujejo politiki svoje države. Kako jim odgovarjate?

Tiste, ki nam to očitajo, bi javno izzval, naj pokažejo, kdaj smo rekli, da nasprotujemo nemškim avtorjem, avtoricam ali kulturnikom. Tega nismo nikoli izjavili.

Naš razglas je zelo jasen. Nasprotujemo politiki Zvezne republike Nemčije, ki omejuje svobodo govora in izvaja represijo nad kritičnimi glasovi. Nikakor ne nasprotujemo nemški kulturi. Nasprotujemo politiki države, ki kulturo uporablja za prikrivanje svojih dejanj.

Zanimivo je tudi, da se je nemško veleposlaništvo na našo pobudo odzvalo z govorjenjem o demokraciji, dialogu in strpnosti, v svojem odgovoru pa niti z eno besedo ni omenilo Palestine ali Palestincev. To meni pove zelo veliko. Na knjižnem sejmu sem zato, da izrazim podporo Palestini, predvsem pa svobodi govora. Branimo tudi svobodo govora v Nemčiji.

erik-valencic
Črt Piksi
Erik sodeluje pri mednarodnem kulturno-umetniškem projektu Float 2 Gaza, katerega namen je prebijanje izraelske blokade z neposrednim sodelovanjem z artisti iz Gaze. Kino Šiška, marec 2026.

Danes lahko skoraj vsak s telefonom dokumentira dogajanje na vojnih območjih. Hkrati pa smo preplavljeni z dezinformacijami, propagando in vsebinami, ustvarjenimi z umetno inteligenco. Je danes težje priti do resnice kot nekoč?

Včasih so diktatorji in avtokrati poskušali omejevati število informacij. Sodobni avtokrati pa so ugotovili, da je še učinkoviteje narediti ravno nasprotno. Javnost preplaviti z informacijami, lažmi, manipulacijami in demagogijo ter tako skriti resnico.

Poskrbeli so, da več informacij pravzaprav pomeni manj razumevanja.

Toda realnost sveta prihaja k nam ne glede na to, kaj gledamo na svojih telefonih, kaj si mislimo ali za katero ekipo na geopolitičnem prizorišču navijamo. Na to se moramo pripraviti tako, da branimo življenje, naravo, okolje in svoje skupnosti. Razumeti moramo, da solidarnost ni zgolj radodarnost, temveč družbena moč.

Če bomo pri vsakem konfliktu poskušali ljudi prepričevati samo o tem, katera stran ima prav, se bomo hitro izgubili v labirintu. Pomembneje je, da razumemo, kaj nas povezuje, in da se vprašamo, ali smo se iz vseh kriz zadnjih petnajstih let pripravljeni česa naučiti. Novice in algoritmi družbenih omrežij so pogosto zasnovani tako, da nas delijo. Že zavedanje tega je pomemben prvi korak. Predvsem pa moramo paziti, da se ne bomo bali lastnih senc, medtem ko pošasti zavijajo svet v temo.

Od novinarjev se pričakujeta objektivnost in nepristranskost. Toda ali je sploh mogoče ostati nepristranski, ko na lastne oči spremljaš pobijanje civilistov? Kje je meja med novinarstvom in aktivizmom?

Sam te meje ne vidim. Seveda sta novinarstvo in aktivizem vsak zase različna pojma, vendar sem ju v svojem življenju združil v nekaj, čemur pravim angažirano novinarstvo. To je novinarstvo, ki ima tudi nalogo, da nam trka na vest.

Ne želim biti objektiven v smislu, da bi zaradi nekakšne uravnoteženosti enako pozornost namenjal posiljevalcu in njegovi žrtvi ali morilcu in njegovim žrtvam. V tem ne vidim nobenega smisla. Pozornost usmerjam tja, kjer je po mojem mnenju pogosto ni dovolj. K ljudem, njihovim zgodbam in človečnosti. Ne pridigam o svojih vrednotah, temveč poskušam govoriti o stvareh, ki nas povezujejo.

Sodelujem z novinarji in kulturniki po vsem svetu. Tudi pri sodelovanju z ustvarjalci iz Gaze rad rečem, da iz ruševin gradimo mostove, ki se jih ne da porušiti. Če sem v tem prepoznal svojo nalogo, jo bom opravljal do konca.

Zaradi svojih stališč in dela ste se znašli tudi v težavah. Ste kdaj pomislili, da bi bilo osebno ali poklicno lažje, če bi o določenih stvareh molčali?

Razumem, da je treba pravico javnosti do obveščenosti včasih braniti tudi na sodiščih, na ulicah, s protesti in z angažmajem v civilni družbi.

Leta 2021 mi je neki skrajni desničar grozil s smrtjo. Štiri leta sem ga preganjal po sodiščih in na koncu uspel. Zdaj on toži mene, ker ga povezujem z neonacisti. Tega sojenja se veselim, saj verjamem, da bodo moji dokazi govorili sami zase. Toda sebe nikoli ne vidim kot žrtve. Mislim, da se novinarji tudi takrat, ko smo soočeni s pregoni, grožnjami in pritiski, ne smemo postavljati v vlogo žrtve. Tudi če v svojih prizadevanjih izgubimo, moramo pasti kot borci za svobodo govora in novinarsko dostojanstvo.

Naš poklic ni za strahopetne ljudi. Ni za brezsrčne ljudi in ni za ljudi, ki svoja prepričanja spreminjajo zaradi koristi. Na nas je, da svojemu poklicu damo čast in dostojanstvo. Ko se moramo braniti pred pritiski, moramo te bitke sprejeti in jih poskušati dobiti, saj jih ne bijemo samo zase. Nikoli mi ni bilo žal za nobeno težavo, v katero me je spravilo moje novinarsko delo ali pa moja velika usta.

erik-valencic
Erik Valenčič
Erikova nova knjiga Gaza živi

Kako pa danes gledate na slovensko novinarstvo? Se vam zdi, da imajo novinarji, tudi mlajše generacije, še dovolj poguma za neprijetna vprašanja in zahtevne zgodbe?

Name je zelo vplivalo sedem let, ki sem jih preživel na Radiu Študent. Fakultete nisem nikoli končal, vendar sem po svojem prepričanju opravil najboljšo novinarsko šolo v tej državi. Tam smo se učili drug od drugega, si predajali znanje in predvsem razumeli pomen kolektiva. Spoznal sem, kako pomembni so odnosi med sodelavci.

Pozneje sem delal tudi za druge medije, kjer sem videl, da so odnosi med domnevnimi kolegi pogosto zelo slabi. Primanjkuje zaupanja in sodelovanja. Tako lahko novinarji sami spodkopavamo svoj poklic.

O mlajših generacijah ne bi sodil. Vsak mora sam pokazati, kako daleč je pripravljen iti, tako na terenu kot pri preiskovalnem delu. Mi, ki smo starejši in izkušenejši, pa smo tukaj zato, da jim pomagamo. To bi nam moralo biti v čast. Na splošno imam sicer občutek, da bi slovenskemu medijskemu prostoru koristilo več poguma in odločnosti. Toda to je moja osebna, precej splošna ocena.

Za konec se vrniva na začetek. Če bi se danes lahko pogovorili s 23-letnim Erikom Valenčičem, ki se je prvič odpravljal v Irak, kaj bi mu svetovali? Bi izbrali isto pot?

Ničesar mu ne bi svetoval. Prav ničesar ne bi spremenil.

Tudi slabe stvari, ki jih doživimo, so del našega življenja. Lahko so posledica okoliščin ali naših napak, toda iz njih se moramo biti pripravljeni učiti. Vse to je del nas in naše poti.

Ko sem se pri 23 letih vrnil iz Iraka, sem se odločil, da bom za vedno star 23 let. To je težko razložiti. Toda takrat sem spoznal nekatere stvari, od katerih nisem želel nikoli odstopiti. Ena od njih je misel ameriške feministke in anarhistke Emme Goldman, ki se je borila za pravice žensk in delavcev. Govorila je o tem, da bomo imeli v življenju toliko osebne svobode, kolikor bomo imeli inteligence, da si jo želimo, in poguma, da si jo vzamemo. To sem takrat razumel in ponotranjil.

Danes lahko na svoje življenje pogledam s ponosom, ker od tega nisem nikoli odstopil. Nikoli nisem obrnil hrbta samemu sebi. Zato ne bi spremenil ničesar.

Svet24

Prva stran dneva

Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.

Z oddajo e-poštnega naslova se prijavim na uredniške e-novice. Odjava je možna kadar koli prek povezave »Odjava« v vsakem sporočilu. Več v Politiki zasebnosti.


© 2026 Media partner agencija d.o.o.

Vse pravice pridržane.