Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Malo šolo parlamentarne demokracije, kjer politične stranke in njeni člani kot voljeni predstavniki ljudstva tekmujejo za oblast in uresničevanje interesov volivcev, smo na Slovenskem opravljali v etapah od šestdesetih let 19. stoletja, ko je avstrijski cesar Franc Jožef potrdil oktobrsko diplomo in februarski patent z namenom reformirati cesarsko oblast in povečati avtonomijo posameznih dežel v Avstro-Ogrski.

Volitve 2026

Kaj sledi po volitvah? Kakšen je postopek sestavljanja nove vlade

Posebno turbulentno je bilo politično in strankarsko življenje v prvi Jugoslaviji, do uvedbe diktature kralja Aleksandra v začetku leta 1929. Po obnovi parlamentarnega sistema leta 1931 so bile nato do izbruha druge svetovne vojne znova dovoljene tiste stranke, ki niso bile utemeljene na pokrajinski ali verski osnovi. Preletimo na kratko dediščino in vtise tega medvojnega obdobja.

"Partija je vse…"

V času med obema vojnama je delovalo okrog 40 strank, izmenjalo se je 39 vlad, od tega do uvedbe diktature 24. Tako je o vzdušju v beograjski skupščini razmišljal slovenski pisatelj in politik Ivan Tavčar na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja: "Partija je vse. Tik partije se drugega skoraj ničesar ne pozna in nasprotstva in sovražtva, ki vlada med posameznimi partijami, si človek, če ni bil v Beogradu, skoraj ne more predočiti. Ko sem sedel v zbornici, sem si nehote stavil vprašanje: Kaj bi se zgodilo sedaj, ko bi dobil vsak poslanec ostro brušen handžar v svoje roke in ko bi se partije začele ravnati po tistih načelih, na katera kot na najvišjo politično modrost prisegajo? Nastalo bi brez dvojbe klanje v skupščini…"

Profimedia

"Tukaj je vse vprašanje osebnih odnosov, na dopise ne odgovarjajo, nimajo nobenega ozira, stališča se spreminjajo od jutra do večera," se je poleti 1922 nad razmerami v Beogradu pritoževal odposlanec Vatikana. 

S korupcijo so se ukvarjali vsi, od vaškega pisarja do kralja Aleksandra. Najbolj izpostavljen je bil Rade Pašić, sin legendarnega srbskega politika in večkratnega predsednika vlade Nikole Pašića, v medijih znan tudi kot "človek tisoč in ene afere". Brez njegovega posredništva bojda ni bil sklenjen noben večji posel v državi.

Mlajšemu Pašiću je bil po aferah enakovreden Črnogorec Puniša Račić, poslanec srbskih radikalcev, ki se je v anale zapisal predvsem zato, ker je 20. junija 1928 izza govorniškega odra skupščine streljal na hrvaške opozicijske poslance. Dva predstavnika Hrvaške kmečke stranke sta umrla na kraju, vodja stranke Stjepan Radić pa je ranam podlegel v bolnišnici.

Po poboju na kozarček konjaka

"Ko je Puniša Račič opravil svoj zločinski posel, je mirno vtaknil revolver v žep in odšel, ne da bi se mu upal kdo približati, skozi ministrsko sobo v skupčinski bife, tam spil kozarček konjaka, odšel nato na ulico, stopil tam v avtomobil in se odpeljal neznanokam," je hitro po dogodku poročal Slovenski narod.

In še: "Puniša Račič se je do petih popoldne izprehajal svobodno po Beograjskih ulicah, čeprav je v Beogradu dobro znan. Hodil je po Knez Mihajlovi ulici /…/ in prišel v notranje ministrstvo mimo številnih orožnikov na ulici in pri vhodu neovirano, čeprav je bila za njim že izdana tiralica."

Wikimedia

Atentat je tako odmeval v javnosti, da so Račića, ki je na kraljevem dvoru užival velike simpatije, morali zapreti. Dvajsetletno zaporno kazen je preživljal v vili pri Požarevcu. Za služabnike je imel določene tri zapornike, ki so mu kuhali in ga stregli.

Proti prvaku Slovenske ljudske stranke Antonu Korošcu je bila brez uspeha vložena interpelacija, ker kot notranji minister atentata ni preprečil. Korošec kljub kritikam ni odstopil. Dogajanje ga je namesto iz politike, kot bi se to zgodilo v "zrelih demokracijah", pripeljalo na čelo vlade, kjer je ostal nekaj mesecev, do uvedbe šestojanuarske diktature. Postal je prvi nesrbski premier in edini slovenski politik v kraljevini na takem položaju.

Mediji je odkrivali afero za afero, a le redki primeri so končali na sodišču, saj je bila podkupljivost sodnikov nekaj običajnega. Za starešino sodišča v Novem Mestu Antona Kacjana izročilo pravi, da je "služboval petnajst let v Bosni in tam vse pozabil".

Slovenci – okoreli materialisti, klerikalci, razvratniki in pijanci

Italijanski konzul je leta 1938 v pismu ambasadorju Velike Britanije zapisal: "Slovenska politika je, naravno, odraz značaja naroda. Marljivi, vztrajni in počasnega mišljenja so Slovenci dobri podrejeni uslužbenci, iz njihovih vrst pa izide le malo voditeljev. Nekoliko pohlepni, morebiti zato, ker je bil boj za obstanek vedno trd, so nenehno nezaupljivi in se izrazito zatekajo k laži, pa čeprav brez praveg cilja. Čeprav vdani klerikalizmu, velja pijanstvo kot prvi narodni greh, razvrat pa je takoj za njim na drugem mestu. Od vseh lastnosti pri Slovencih najbolj izstopa okoreli materializem."

Kritični intelektualci nad razmerami niso bili navdušeni. "Trditvi, da smo politično zrel narod, bom pritrdil šele, kadar bo individualno politično dejstvovanje obsegalo vsa vprašanja in probleme, pravice in dolžnosti človeka ter njegova razmerja do socialnih organizacij naroda in države. Zato pa je treba še močne politične vzgoje. Meni se zde politične razmere pri nas znak naše politične primitivnosti," je že leta 1919 v Ljubljanskem Zvonu ugotavljal geograf in zgodovinar Anton Melik.

*Viri: Dušan Nečak, Božo Repe: Kriza, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana, 2008; Bernard Nežmah: Časopisna zgodovina novinarstva, Koda, Ljubljana, 2012