Kje je meja med urejenostjo in obsedenostjo z videzom?
Želja, da smo si všeč, je človeška. Kdaj pa začne videz odločati o naši vrednosti?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Urejenost je bila od nekdaj del človekovega izražanja. Ljudje smo se vedno radi lepo oblekli, uredili lase, si nadeli parfum ali izbrali nekaj, v čemer smo se počutili dobro. Želja, da smo si všeč v ogledalu, ni nič novega in je povsem normalna. Pa vendar se zdi, da je v zadnjih letih nekaj drugače.
PREBERITE TUDI:
Posebej pri mlajših generacijah videz pogosto ni več samo del vsakdanje urejenosti, ampak postaja skoraj vsakodnevni projekt. Čas pred ogledalom se podaljšuje. Obleka ni več samo obleka, ampak izjava. Lasje morajo biti popolni tudi na običajen torek. Koža mora biti brezhibna. Trepalnice, nohti, obrvi, parfumi, ličila, rutina za lase, rutina za kožo, rutina za telo. In vse to ne občasno, ampak ves čas.
Kot da ni dovolj, da smo urejeni, videti moramo biti brezhibno.
Ko videz postane notranje merilo lastne vrednosti
Ob tem se verjetno marsikdo vpraša, ali je ta »obsedenost« z videzom res še normalna. Je res treba, da smo vedno popolni? A odgovor ni tako zelo črno-bel. Meja med zdravo urejenostjo in obsedenostjo z videzom namreč ni v količini kozmetike, številu parfumov ali času v kopalnici. Tudi ni v umetnih trepalnicah, plastičnih nohtih in dragi negi kože.
Dve osebi lahko uporabljata iste izdelke, nosita podoben stil in imata podobno rutino, pa bo njun odnos do videza popolnoma drugačen. Razlika je drugje.
Pri zdravi urejenosti videz nekaj doda, nas spravi v dobro voljo, nam pričara več zadovoljstva. Pri obsedenosti z videzom pa to, kako smo videti, začne določati percepcijo naše vrednosti. Če se uredimo in se zato počutimo bolje, je to prijetno. Če pa brez tega ne moremo iti med ljudi, ker nas preplavi tesnoba, občutek manjvrednosti ali sram, je dinamika drugačna.
Če si nadenemo parfum, ker nam je všeč, je to izbira. Če ga nadenemo zato, ker brez njega ne prenesemo občutka, da nas drugi doživljajo kot neopaznega, potem pa videz ni več samo videz, ampak postane zaščita, pogosto pa tudi breme.
Zakaj je videz postal tako visoka vrednota?
Na to vprašanje ni enega odgovora, ima pa vsekakor vpliv tudi dejstvo, da še nikoli nismo bili tako pogosto izpostavljeni obrazom in telesom drugih ljudi kot danes. Nekoč smo se primerjali predvsem z ljudmi v svojem okolju, danes pa se primerjamo z več sto obrazi na dan. Z ljudmi, ki so popolno osvetljeni. Z najboljšimi koti, po filtrih, obdelavi, estetskih posegih, retuši in predvsem po skrbno izbranih trenutkih.
Čeprav osebe na spletu navadno niso spontano tako urejene, kot se kažejo, ampak se na to premišljeno pripravijo, naš živčni sistem tega ne zaznava kot takega, ampak interpretira kot realnost. Ko tako možgani vsak dan dobivajo sporočilo, kako naj bi bilo telo videti, kaj je privlačno, kaj je trend in kaj pomeni “urejeno”, pa se merila hitro premaknejo.
Kar je bilo nekoč posebna priložnost, postane standard. Kar je bilo nekoč dodatek, postane minimum in kar je bilo nekoč dovolj, nenadoma ni več niti minimalni standard.
Postajamo narcisoidna družba?
Ena od lastnosti narcizma je tudi povečana potreba po občudovanju. Ko tako gledamo dekleta, ki si na oči lepijo dolge »metlice«, ali fante, ki hodijo v fitnes predvsem zato, da bi z videzom pritegnili več pozornosti, se hitro vprašamo, kaj to pomeni za našo družbo. Postajamo družba narcisov? A tako vprašanje je le dokaz, da zelo radi posplošujemo.
Človek si je namreč že od nekdaj želel biti privlačen. Želja po občudovanju je zelo človeška. Privlačnost je del socialne dinamike, flirtanja, igre, pripadnosti. Tudi potreba po pozornosti sama po sebi ni nujno problematična. Vsi jo imamo. Hočemo biti opaženi. Hočemo biti videni. Hočemo si biti všeč. Hočemo biti nekomu privlačni. To je čisto človeško.
Drugače pa je z narcizmom. Ta v resnici sploh ne pomeni nujno pretirane ljubezni do sebe. Pogosto je ravno nasprotno – narcisoidna oseba ima zelo krhko samopodobo, prav zato pa tako nujno potrebuje zunanjo potrditev.
Težava je, da slednje danes res dogaja precej pogosto. Velik del obsedenosti z videzom ne izvira iz samozavesti, ampak iz negotovosti. Ne iz občutka »zelo sem si všeč«, ampak iz občutka »moram narediti še nekaj, da bom dovolj.« Še malo bolj fit. Še malo lepša koža. Še malo bolj izbrana oblačila. Še malo bolj popolni lasje.
Problem je, da ta cilj nima konca. Ker če je občutek naše vrednosti tako zelo močno vezan na naš videz, ga nobena zunanja izboljšava zares ne pomiri za dolgo. Vedno se pojavi nova primerjava, nova pomanjkljivost in nov ideal.
Kako vemo, da smo šli predaleč?
Najboljši pokazatelj ni ogledalo, ampak naš notranji mir. Vprašanje tako ni: Koliko časa posvetim videzu? Bolj konstruktivno vprašanje je: Kaj se zgodi v meni, če danes ne izgledam tako, kot sem si želel? Me vrže iz tira? Se izogibam ljudem? Prestavim načrte? Se ne fotografiram? Se počutim manj samozavestno, manj sproščeno ali manj vredno? Mi videz pokvari dan?
Če naš občutek lastne vrednosti močno pade že zaradi slabe pričeske, mozolja, podočnjakov ali oblačila, v katerem se ne počutimo najbolje, potem naš videz morda zaseda več naše notranje stabilnosti, kot si mislimo.
Kako si okrepiti samozavest, da videz ne vodi več vsega?
Verjetno ne tako, da si rečemo, naj nas videz ne zanima. Ker nas zanima. In to je človeško.
Veliko bolj pomaga, da začnemo graditi občutek vrednosti še na drugih delih sebe. Na tem, kako govorimo. Kako poslušamo. Kako razmišljamo. Kako ustvarjamo. Kako se pokažemo v odnosih. Kaj damo prostoru, ko vanj vstopimo. Kaj ostane za nami po pogovoru. Kako se nekdo ob nas počuti.
Ko se samopodoba opira samo na videz, postane zelo krhka. Videz je namreč minljiv. Spreminja se. Utrudi se. Zboli. Se stara. Ima dobre in slabe dni. Če pa občutek vrednosti gradimo širše, videz izgubi del svoje moči. Še vedno nam je lahko pomemben, a nas ne vodi več.
Prav to pa je tista najbolj zdrava meja. Lahko nam je sicer mar, kako izgledamo, a to ne določa, koliko smo tisti dan vredni. Človek je vedno več od podobe, ki jo vidi v ogledalu.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
