Zakaj nekateri težko sprejmejo kritiko in kako to spremeniti
Nekateri se na kritiko odzovejo burno, z obrambo, zamero ali dolgotrajnim premlevanjem. Ta preobčutljivost ima globlje vzroke, a jo lahko umirimo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Če smo povsem pošteni, kritika ni nikomur zares prijetna. Logično je, da ne maramo slišati, da smo nekaj naredili narobe, da smo koga prizadeli, razočarali ali ravnali drugače, kot je bilo pričakovano. Pa vendar nekateri znajo takšno informacijo slišati mirno in z dovolj odprtosti, da v njej prepoznajo tudi kaj uporabnega. A ne vsi. Marsikoga se kritika dotakne tako močno, da ne more več nadzorovati svojih čustev. Nekateri eksplodirajo in se branijo s povratnim udarcem. Drugi se zlomijo in še dneve podoživljajo izrečene besede. Potem pa so še tisti, ki v sebi ustvarijo močno zamero in pred osebo, ki jim je izrekla kritiko, postavijo trden zid.
PREBERITE TUDI:
Zanimivo je, da naših reakcij na kritiko ne opredeljuje samo značaj. Pretirana občutljivost je pogosto povezana s samopodobo, izkušnjami iz preteklosti, občutkom varnosti v odnosih in načinom, kako človek razume svojo vrednost. Kadar kritika ne zadene samo konkretnega ravnanja, ampak prebudi občutek, da je z nami nekaj narobe, jo težko sprejmemo mirno. Takrat ne slišimo več le sporočila druge osebe, temveč se v nas sproži obramba.
Prav zato kritika marsikdaj pove več kot samo to, kaj je nekdo naredil narobe. Razkrije tudi, kako trdno človek stoji v sebi, koliko zmore ločiti svoje vedenje od svoje vrednosti in ali lahko neprijetno povratno informacijo razume kot podatek, ne kot osebno obsodbo. To je pomembna razlika, saj se šele takrat, ko kritike ne doživimo več kot napada, iz nje lahko tudi kaj naučimo.
Kritika ne boli vseh enako
Ljudje se na kritiko ne odzivamo enako, ker je ne doživljamo z istega izhodišča. Če ima človek v sebi razmeroma stabilen občutek lastne vrednosti, lahko neprijetno povratno informacijo še vedno doživi kot nelagodje, vendar ga ta ne poruši. Morda ga zaboli in celo spravi v zadrego, a jo lahko sčasoma loči od svoje celotne identitete. Lahko razume, da ne glede na to, da nekaterih informacij ni prijetno slišati, te lahko nosijo tudi kaj uporabnega.
Pri posameznikih, ki imajo bolj krhko samopodobo, pa kritika hitro preseže konkretno situacijo. Ne sliši več samo: »To nalogo bi lahko opravili bolj natančno.« Sliši: »Nesposoben sem.« Ne sliši: »Ta odziv je bil neprimeren.« Sliši: »Z mano je nekaj narobe.« Ne sliši: »Nekdo me vidi drugače, kot sem se želel pokazati.« Sliši: »Razkrinkan sem.«
Tu se začne obramba, ki pa ima vedno neko nalogo. Človeka skuša zaščititi pred občutkom sramu, razvrednotenja, zavrnitve ali nemoči. Težava je, da ga pogosto zaščiti na način, ki mu dolgoročno škodi. Namesto da bi slišal, kaj mu drugi sporoča, začne dokazovati, zakaj tega ne bi smel slišati.
Zakaj se nekateri ob kritiki odzovejo tako burno?
Močna obrambna reakcija je pogosto znak, da je človek kritiko doživel kot napad na svojo identiteto. To se lahko zgodi zlasti pri ljudeh, ki so odraščali v okolju, kjer napake niso bile sprejete kot del učenja, temveč kot razlog za sram, kazen, posmeh ali umik ljubezni. Če je otrok pogosto slišal, da mora biti priden, uspešen, brezhiben ali »ne sme delati težav«, lahko pozneje že manjšo pripombo doživi kot ponovitev starega občutka, da bo zavrnjen ali da ni več vreden spoštovanja.
Nekateri se zato branijo z napadom. V trenutku obrnejo pogovor in začnejo govoriti o tem, kaj je narobe z drugim. To ni nujno premišljena manipulacija, čeprav lahko na sogovornika deluje zelo naporno. Pogosto je avtomatičen poskus, da bi čim prej pobegnili iz lastnega občutka izpostavljenosti. Če lahko dokažemo, da je drugi nepravičen, pretirava, ne razume ali je sam še slabši, nam ni treba ostati pri boleči samorefleksiji, da je morda v kritiki tudi nekaj resnice.
Drugi zamerijo. Kritiko razumejo kot osebno izdajo, tudi če je bila izrečena spoštljivo. V odnosu se umaknejo, postanejo hladni, kaznujejo s tišino ali začnejo zbirati dokaze, da jim oseba, ki jih je kritizirala, v resnici nikoli ni bila naklonjena. Zamera je pogosto obramba pred ranljivostjo. Lažje je biti jezen kot priznati, da nas je nekaj globoko zadelo.
Tretji ne znorijo navzven, ampak navznoter. Ti ljudje so lahko videti umirjeni, celo razumevajoči. Pokimajo, rečejo, da razumejo, morda se celo opravičijo. Potem pa se v njih začne dolg notranji monolog. Premlevajo vsako besedo, iščejo skrite pomene, obujajo prizor, si očitajo, se sramujejo, včasih pa tudi znova in znova pripravljajo odgovore, ki jih niso izrekli. Njihova obramba ni napad, ampak notranje mučenje.
Ko kritika zadene staro rano
Veliko občutljivosti na kritiko izhaja iz tega, da sedanja situacija prebudi stare občutke. Kritika sodelavca lahko prebudi občutek, ki smo ga nekoč poznali ob zahtevnem staršu. Pripomba partnerja lahko odpre star strah, da nismo dovolj ljubljeni. Mnenje prijateljice lahko zadene občutek, da nas ljudje v resnici ne sprejemajo takšnega, kot smo.
Zato odziv včasih ni sorazmeren s tem, kar je bilo rečeno. Sorazmeren je s tem, kar ob tem začutimo. V eni pripombi lahko slišimo več let starih izkušenj. V enem stavku lahko začutimo ves svoj strah pred zavrnitvijo. V enem komentarju lahko prepoznamo znan občutek, da moramo svojo vrednost znova dokazovati.
To ne pomeni, da je vsak človek, ki težko sprejme kritiko, žrtev preteklosti in zato ni odgovoren za svoje vedenje. Pomeni pa, da bomo odzive bolje razumeli, če jih ne gledamo samo kot značajsko napako. Nekdo, ki se ob vsaki kritiki brani z vsemi štirimi, se morda ne brani zato, ker je prepričan, da je popoln. Pogosteje se brani zato, ker v sebi težko prenese možnost, da ni brezhiben ali da je res naredil napako.
Težava ni kritika, ampak pomen, ki ji ga pripišemo
Če imate tudi sami težave s sprejemanjem kritike, vam lahko pomaga spoznanje, da kritika ni nujno resnica o vas samih. Je informacija o tem, kako vas je nekdo doživel, kaj je opazil, kaj ga je zmotilo ali kaj bi po njegovem mnenju lahko naredili drugače. Včasih je taka informacija dragocena. Včasih je slabo podana. Včasih je delno resnična. Včasih pa le pove več o človeku, ki jo izreka, kot o nas.
Zrelost pri sprejemanju kritike ne pomeni, da moramo vsako pripombo sprejeti kot pravilno. Prav tako ne pomeni, da moramo dovoliti nespoštljivost, poniževanje ali napad. Pomeni pa, da se naučimo narediti kratek predah med tem, kar je bilo rečeno, in tem, kako se odzovemo. V tem premoru lahko preverimo, ali je v tem, kar smo slišali, kaj uporabnega. Ali gre za mnenje, dejstvo ali projekcijo? Ali nam oseba govori nekaj, kar bi nam lahko pomagalo rasti, ali nas samo napada? Ali se branimo zato, ker je kritika krivična, ali zato, ker je neprijetno blizu resnici?
To je razlika med avtomatično obrambo in zrelim odzivom. Pri prvi nas vodi občutek ogroženosti, pri drugem pa predvsem radovednost.
Kako se naučiti mirneje sprejemati kritiko?
Sprejemanje kritike ni osebnostna lastnost, ki jo ali imamo ali nimamo. Je veščina, ki jo lahko razvijamo. Nekateri bodo pri tem potrebovali več časa, zlasti če so zelo samokritični, če imajo za sabo veliko izkušenj s poniževanjem ali če kritiko hitro povežejo z zavrnitvijo. A tudi pri njih je mogoče odziv postopoma omehčati do stopnje, ko kritika ne prevzame več popolnega nadzora nad njihovim notranjim stanjem.
Najprej ločimo bolečino od resnice.
Prva reakcija na kritiko je pogosto telesna in čustvena. Zaboli nas, stisne nas, postane nam vroče, začutimo sram ali jezo. A to, da nekaj boli, še ne pomeni, da je vse, kar je bilo izrečeno, res. In tudi obratno: to, da nekaj boli, še ne pomeni, da v tem ni nič resnice. Koristno je, da si v prvem trenutku ne silimo v takojšen odgovor. Lahko si rečemo: »To me je zadelo. O vsebini bom razmislil, ko se umirim.« S tem ne zanikamo občutka, a mu tudi ne dovolimo, da vodi celoten odziv.
Kritiko prevedimo iz osebne obsodbe v konkretno informacijo.
Pogosto je za naša intenzivna čustva kriv tudi način, kako je kritika podana. Marsikdo tega ne naredi zavestno, a namesto na vedenje kritiko naveže na vrednost človeka. Tako hitro pride do stavkov, kot je »Nisi dovolj zanesljiv«, kar je seveda težko sprejeti, saj zveni kot sodba o osebnosti. Če tako opazimo, da kritika ni jasna, lahko prosimo za pojasnilo: »Kaj konkretno sem naredil ali nisem naredil, da si dobil tak občutek?« Tako se iz meglenega občutka napada premaknemo k podatkom, s katerimi lahko nekaj naredimo.
Ne odgovarjajmo iz prvega impulza.
Veliko škode v odnosih nastane v prvih tridesetih sekundah po kritiki. Takrat želimo dokazati, se opravičiti, napasti, razložiti, pobegniti ali zapreti pogovor. Bolj zrel odziv je pogosto preprost stavek, kot je: »Slišim, kaj praviš. Potrebujem malo časa, da premislim.« Tak odziv ni znak šibkosti, nasprotno, kaže, da znamo najprej umiriti svoj odziv in šele nato odgovoriti. Človek, ki si vzame čas, ima več možnosti, da bo odgovoril iz razmisleka in ne iz ranjenosti.
Preverimo, ali nas je bolj zadela vsebina ali način.
Včasih nas ne boli sama kritika, ampak ton, trenutek ali dejstvo, da je bila izrečena pred drugimi. Nekdo nam je morda povedal nekaj, kar je delno res, vendar na način, ki je bil ponižujoč. To dvoje je treba ločiti. Lahko sprejmemo vsebino in hkrati postavimo mejo načinu: »O tem sem pripravljen govoriti, vendar ne na tak način.« S tem ne zavrnemo možnosti učenja, a tudi ne dovolimo, da se kritika spremeni v razvrednotenje.
Iz vsake kritike vzemimo samo tisto, kar prestane preverjanje.
Vsaka kritika tudi ni nujno dragocena. Nekatere so površne, nepoštene, izrečene iz jeze ali iz potrebe po nadzoru. Toda tudi pri taki kritiki se lahko vprašamo, ali je v njej vsaj deset odstotkov resnice? Je kaj, kar se ponavlja tudi v drugih odnosih? Sem to že slišal od več ljudi? Če je odgovor da, morda ne gre več samo za mnenje ene osebe, ampak za vzorec, ki ga je vredno pogledati. Če pa kritika ne zdrži preverjanja, jo lahko odložimo brez dolgotrajnega dokazovanja.
Kritika je lahko tudi ogledalo, ne le udarec
Največja sprememba se zgodi, ko kritike ne razumemo več kot napada na svojo vrednost, ampak kot eno od ogledal, v katerih lahko preverimo svoj vpliv na druge. Nihče se ne vidi povsem objektivno. Vsi imamo slepe pege. Vsi imamo načine vedenja, ki jih pri sebi težje opazimo kot drugi. Nekdo nas lahko doživi kot odsotne, čeprav se sami počutimo samo utrujene. Kot ostre, čeprav smo želeli biti učinkoviti. Kot hladne, čeprav smo se v resnici ščitili. Kot nezanesljive, čeprav smo imeli občutek, da smo samo preobremenjeni.
Kritika nam ne pove vedno, kdo smo, nam pa pogosto ponudi informacijo, kako naše vedenje doživljajo drugi. To je lahko zelo dragocen podatek. Ne zato, da bi se nenehno prilagajali vsem, ampak zato, da lahko živimo z več zavesti o sebi.
Končno spoznanje je, da nam kritike ni treba sprejeti cele, takoj in brez premisleka, hkrati pa je tudi ni treba takoj zavrniti. Najprej jo je treba umiriti v sebi, nato razstaviti na dele in šele potem presoditi, kaj je v njej res, kaj je koristno, kaj je slabo podano in kaj ni naše. Prav to, da zmoremo slišati neprijetno informacijo, ne da bi se ob njej sesuli ali napadli nazaj, je namreč ena pomembnejših oblik čustvene zrelosti.
Človek, ki zna sprejeti kritiko, ni človek brez občutkov. Je človek, ki svojih občutkov ne zamenja takoj za resnico.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
