Prvi znaki odvisnosti: ko »samo še danes« postane opozorilni znak
Odvisnost se pogosto začne tiho – z obljubami, ki jih vedno znova prelomimo. Preverite, kateri zgodnji znaki opozarjajo, da izgubljamo nadzor.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Skoraj vsak, ki se znajde v začaranem krogu odvisnosti, si je nekoč rekel: »Samo še danes.« Jutri bom nehal. Od ponedeljka bom zmanjšal. Samo ta večer. Samo ta vikend. Samo še enkrat.
Te obljube so pogosto povsem iskrene in jim mislimo resno. Vidimo posledice, poznamo tveganja, vemo, kaj bi bilo za nas bolje. Prav zato je odvisnost tako boleča in za okolico tako težko razumljiva. Čeprav zelo dobro vemo, da si škodimo, se v odločilnem trenutku ne zmoremo ravnati po tem znanju.
Prav v razkoraku med tem, kar vemo, in tem, kar dejansko naredimo, se največkrat začne nevarno območje zasvojenosti.
PREBERITE TUDI:
Odvisnost ni samo vprašanje volje
O odvisnosti še vedno pogosto razmišljamo kot o pomanjkanju značaja ali discipline. Če bi človek res hotel, bi nehal, si mislimo. Če ve, da mu škodi, zakaj potem nadaljuje?
Takšno razumevanje je preozko. Sodobna psihologija in nevroznanost odvisnost opisujeta kot motnjo, pri kateri se spremenijo sistemi nagrajevanja, navad, nadzora impulzov in odločanja. S tem razumevanjem odvisnika ne razbremenimo odgovornosti, lahko pa lažje razumemo, da težava ni samo v pomanjkanju informacij ali dobrih namenov.
Ljudje z odvisnostjo posledice pogosto zelo dobro poznajo, a jih v trenutku skušnjave vse težje upoštevajo. Vedo, da določeno vedenje uničuje njihovo zdravje, odnose, spanec, denar, samospoštovanje ali zaupanje bližnjih, a vseeno je skušnjava prevelika.
Prav zato prigovarjanja kot so »saj veš, da ti škodi« pogosto ne dosežejo tistega, kar bi si bližnji želeli. Saj ve. Toda vedeti in v odločilnem trenutku ravnati drugače nista ista stvar.
Ko človek ne zaupa več svojim obljubam
Eden najbolj bolečih zgodnjih znakov, da neko vedenje postaja resna težava, ni nujno količina. Ni nujno niti to, kako pogosto se ponavlja. Pomemben znak je trenutek, ko začnemo izgubljati zaupanje v lastne odločitve.
Obljubimo si, da bomo nehali, pa ne nehamo. Rečemo, da bomo zmanjšali, pa se kmalu vrnemo na staro. Postavimo si pravilo, ki ga prekršimo že ob prvi priložnosti. Počasi tako ne razočaramo več samo drugih, ampak tudi sebe.
To je zelo pomemben notranji premik. Dokler verjamemo, da bomo svojo odločitev lahko uresničili, imamo občutek nadzora. Ko pa se obljube začnejo ponavljati in propadati, se pojavi tiha razpoka: »Ali si sploh še lahko zaupam?«
In prav na tej točki se pogosto začne najtežji del zasvojenosti. Ne samo v snovi ali vedenju, ampak v izgubi zaupanja vase.
Zakaj izkušnja ni več dovolj
Novejše raziskave odločanja pri ljudeh z zgodovino redne rabe psihoaktivnih snovi kažejo, da težava ni nujno v tem, da se človek iz izkušenj ne bi ničesar naučil. Lahko zelo dobro ve, katera izbira bi bila zanj boljša, težava je, da tega znanja ne uporabi več dovolj zanesljivo pri naslednji odločitvi.
Po domače: izkušnja ostane v spominu, a ima vse manjšo težo pri vedenju.
Človek se spomni, kako slabo se je počutil po zadnjem pretiravanju. Spomni se prepira, sramu, utrujenosti, zdravstvenega opozorila ali obljube, ki jo je dal sebi. A ko pride znana situacija, znana družba, znan večer ali znana notranja napetost, prevlada trenutna nagrada.
Zakaj volja pogosto odpove prav takrat, ko bi jo najbolj potrebovali
Volja ni nekaj, kar bi bilo ves čas enako močno. Spreminja se glede na utrujenost, stres, čustveno napetost, alkohol, družbo, osamljenost, konflikte in celo uro v dnevu. Zato ljudje najpogosteje popustijo ravno v okoliščinah, v katerih so popustili že velikokrat prej.
Možgani ne izbirajo samo na podlagi razuma, izbirajo tudi na podlagi naučenih povezav. Če je petkov večer že leta povezan s pijačo, cigareto, prenajedanjem, igrami na srečo ali nočnim brskanjem po telefonu, bo skušnjava takrat bistveno močnejša kot v ponedeljek dopoldne.
Zato vprašanje ni samo, ali imamo dovolj močno voljo, še veliko bolj pomembno je vprašanje, ali imamo načrt za trenutek, ko volje ne bo.
Kako pravočasno prepoznati, da vedenje postaja problem
Vsekakor ni treba čakati, da odvisnost pripelje do najslabših posledic – bolezni, bankrota, ločitve … Najboljši čas za ukrepanje je, ko zaznamo, da se je že začel ponavljati isti razkorak med odločitvijo in dejanjem.
Pozorni bodite, če se vse pogosteje pojavljajo naslednji vzorci:
- večkrat si obljubite, da boste zmanjšali ali prenehali, pa tega ne storite;
- določeno vedenje postaja prva rešitev za stres, dolgčas, napetost ali neprijetna čustva;
- začnete iskati razloge, zakaj »danes ne šteje«;
- prikrivate količino, pogostost ali okoliščine vedenja;
- po vedenju čutite krivdo ali sram, vendar se k njemu vračate;
- opuščate strategije, ki so vam prej pomagale;
- vaša dejanja se vedno bolj oddaljujejo od tega, kar sami veste, da bi bilo za vas dobro;
- izgubljate zaupanje, da boste držali lastno obljubo.
Ti znaki še ne pomenijo nujno razvite odvisnosti, nas pa opozarjajo, da je pametno začeti iskati strategije, kako lahko vedenje ustavimo preden se zares razvije v odvisnost.
Ne gre samo za alkohol in droge
Ko govorimo o odvisnosti, večina najprej pomisli na alkohol, droge ali nikotin. Toda podoben vzorec se lahko razvije tudi pri vedenjih, ki ne vključujejo kemične snovi.
Težave se lahko pokažejo pri igrah na srečo, pornografiji, družbenih omrežjih, videoigrah, nakupovanju, hrani ali drugih ponavljajočih se vedenjih, ki kratkoročno prinesejo ugodje, olajšanje ali občutek pobega.
Pozorni moramo postati, ko ugotovimo, da določena naša navada začenja prevzemati preveč močno vlogo v življenju. Ni nujno, da je določeno vedenje samo po sebi škodljivo. Problem nastane, ko začne prevzemati preveliko vlogo v našem življenju in izgubimo občutek, da lahko z njim svobodno prenehamo.
Kaj pomaga bolj kot nova obljuba
Ko se vzorec ponavlja, nova obljuba pogosto ni dovolj. Ni dovolj le močnejša odločitev, potrebujemo predvsem boljšo strukturo.
Pomaga, da skušnjave niso ves čas na dosegu roke. Tako je pomembno, da prepoznamo okoliščine, v katerih najpogosteje popustimo. Pomaga tudi, da svojo odločitev povemo nekomu, ki mu zaupamo. Ključno pa je, da si vnaprej pripravimo odziv za trenutek, ko bomo najšibkejši, ne za trenutek, ko smo najbolj motivirani.
Namesto vprašanja »Kako bom zdržal?« je pogosto koristnejše vprašanje: »Kaj bom naredil v prvih desetih minutah skušnjave?«
Prav prvih deset minut je lahko odločilnih. Poklicati nekoga. Oditi iz prostora. Ne odpreti aplikacije. Ne kupiti cigaret. Ne imeti alkohola doma. Pojesti normalen obrok. Iti pod tuš. Se uleči. Počakati, da prvi val mine.
To se morda sliši preprosto, a odvisniški vzorci se pogosto utrjujejo prav v majhnih, ponavljajočih se trenutkih. Zato se tudi sprememba začne tam.
Kdaj poiskati pomoč
Strokovna pomoč je smiselna, kadar kljub škodljivim posledicam vedenja ne zmoremo ustaviti, kadar se pojavljajo prikrivanje, izguba nadzora, odtegnitveni znaki, močna hrepenenja ali posledice v odnosih, zdravju, delu in vsakdanjem življenju.
Na pomoč ni treba čakati dokler se svet začne rušiti. Veliko lažje je ukrepati, ko se vzorec še ni popolnoma utrdil. Če opazite, da svojim odločitvam ne morete več zaupati, je to že dovolj resen razlog, da ne ostanete sami s težavo.
Pravi trenutek za spremembo
Zasvojenost se pogosto razvija v prostoru med »saj ni tako hudo« in »ne zmorem več sam«. V tem prostoru se še vedno prepričujemo, da imamo stvari pod nadzorom, čeprav se naša dejanja vse pogosteje oddaljujejo od naših odločitev.
Zato je eden najpomembnejših znakov za ukrepanje prav izguba zaupanja vase. Ko se obljube ponavljajo, vedenje pa ostaja enako, težave ni dobro odložiti na naslednji ponedeljek, naslednji mesec ali naslednje novo leto. Ko opazimo, da svojim odločitvam ne moremo več slediti, ni čas za novo obljubo, ampak za pomoč. Prav takrat je možnost za spremembo največja.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
