Nina Tomc Iskra

Iz Nadje Ebner vejeta odprtost in globoka reflektivnost, ko na kavi v centru Ljubljane razglabljava o njenem psihološkem romanu Kako pokopati mamo, ki je še živa. In o njenem lastnem procesu osvobajanja od preteklosti, zaznamovani z ranami, mamino odvisnostjo od alkohola in nepredelanimi občutki, ki butajo na dan v odrasli dobi. Roman pisateljice razpira vpogled v medgeneracijske travme, posledice problematičnega odnosa med starši in otroki ter zmožnost človekovega okrevanja po bolečih življenjskih izkušnjah

Kdaj ste začeli ugotavljati, da je vaš notranji nemir povezan z mamo in preteklostjo?

Da povezave so in da obstajajo medgeneracijski prenosi vzorcev, sem vedela že pred terapijo, nisem pa znala pri sebi prepoznati, kako. Želela sem si, da bi mama šla na zdravljenje za alkoholizem in da bi lahko vzpostavili bolj zaupljiv odnos. Verjela sem, da bi bilo lahko potem vse v redu. Terapija mi je omogočila, da sem prišla v stik s seboj. Začutila sem, kako se zares počutim in kaj so moje osnovne potrebe, ki jih zaradi usmerjenosti navzven nisem znala prepoznati – osredotočala sem se na naloge, ki jih moram postoriti, in mislila sem, da če bodo zunanje okoliščine v redu, bom jaz v redu.

Ampak ugotovili ste, da to ni prava pot do celjenja ran.

Ja, večinoma ne gre tako. Na terapiji sem odprla svoje nezaceljene rane in začutila sebe kot majhno deklico. Nisem razumela, zakaj se v vsakdanjih situacijah počutim kot majhna prestrašena punčka, ko pa sem vendarle močna odrasla ženska. Nato sem se na terapiji spomnila dogodkov iz otroštva, kjer sem te občutke prvič občutila ...