7 obrambnih mehanizmov, ki jih zmotno zamenjamo za značaj
Včasih se odzovemo premočno, se umaknemo ali vse obrnemo na šalo. Zdi se, da je tak naš značaj, a za takšnimi reakcijami se pogosto skriva nekaj globljega.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Včasih sami sebi presenetimo, ker reagiramo veliko bolj intenzivno, kot bi bilo potrebno. Vemo, da smo se odzvali premočno, da smo se zaprli vase, da smo napadli, ko bi bilo bolje poslušati, ali da smo se na nek način vedli skoraj nezrelo. Mnogokrat lahko podobno opazimo tudi pri drugih. Nekdo se ob vsaki kritiki brani, drugi se ob konfliktu umakne, tretji vse obrne na šalo, četrti vedno najde razlago, zakaj z njim v resnici ni nič narobe.
Na prvi pogled so to lahko neprijetna vedenja. V odnosih nas zmedejo, utrudijo ali prizadenejo. A če jih pogledamo nekoliko globlje, pogosto niso samo znak značaja ali slabe volje. Velikokrat gre za obrambo.
PREBERITE TUDI:
Obrambni mehanizmi so načini, s katerimi se zaščitimo pred občutki, ki bi bili v določenem trenutku preveč boleči, sramotilni, ogrožajoči ali težko sprejemljivi. Ne izberemo jih zavestno. Ne zbudimo se zjutraj z odločitvijo, da bomo danes zanikali svoje občutke, projicirali jezo na drugega ali se ob neprijetnem pogovoru zaprli vase. Ti odzivi se navadno zgodijo hitreje od razuma. Kot notranji refleks, ki skuša preprečiti, da bi prišli v stik z nečim, kar nas boli.
Zato je pomembno razumeti, da obrambni mehanizmi sami po sebi niso slabi. V nekem obdobju so nam verjetno pomagali ohraniti občutek nadzora ali zmanjšati čustveno bolečino. Težava nastane takrat, ko jih začnemo uporabljati avtomatično, tudi tam, kjer nas ne ščitijo več, ampak nas oddaljujejo od sebe, drugih ljudi in resničnih rešitev.
Obrambni mehanizem #1: Ko vse pojasnimo z razumom
Eden najbolj sprejemljivih obrambnih mehanizmov je racionalizacija. Navzven je lahko videti zelo zrelo. Človek mirno pojasni, zakaj ga nekaj ni prizadelo, zakaj odnos ni bil pomemben, zakaj je neka odločitev logična in zakaj bi bilo nesmiselno čutiti drugače. Vse ima svoje argumente, vse je razloženo, vse je videti pod nadzorom.
A včasih razum ne služi jasnosti, temveč begu pred čustvi.
Racionalizacija se pokaže takrat, ko bolečino prehitro spremenimo v razlago. Namesto da bi si priznali razočaranje, rečemo, da tako ali tako nismo veliko pričakovali. Namesto da bi začutili žalost, pojasnimo, da je bilo vse skupaj predvidljivo. Namesto da bi si dovolili priznati, da nas je nekaj zabolelo, naredimo intelektualni povzetek situacije.
To ne pomeni, da razmišljanje ni koristno. Seveda je. Težava nastane, ko razlaga postane nadomestek za stik s seboj. Ko o svojih občutkih sicer znamo govoriti, ne znamo pa jih zares začutiti.
Obrambni mehanizem #2: Ko pri drugih vidimo tisto, česar ne zmoremo sprejeti pri sebi
Projekcija je eden tistih mehanizmov, ki jih pri sebi najtežje prepoznamo. Zdi se nam namreč, da zelo jasno ocenimo nekoga drugega. Prepoznamo in kritiziramo njegovo sebičnost, hladnost, zavist, kritičnost ali potrebo po nadzoru.
Včasih to, kar vidimo, seveda drži, a pogosto nas pri drugih najbolj razdraži prav tisto, česar pri sebi ne zmoremo sprejeti.
Nekdo, ki si težko prizna lastno jezo, jo lahko ves čas opaža pri drugih. Nekdo, ki si ne dovoli želje po uspehu, lahko hitro zazna domnevno tekmovalnost pri ljudeh okoli sebe. Nekdo, ki se boji svoje ranljivosti, lahko druge označi za preobčutljive.
Projekcija nas zaščiti pred neprijetnim srečanjem s seboj. Lažje je reči, da je težava zunaj nas, kot pogledati, zakaj nas nekaj tako močno zadene. Prav zato so pri projekciji odzivi pogosto nesorazmerni. Ne odzivamo se le na drugo osebo, temveč tudi na del sebe, ki ga še nismo sprejeli.
Obrambni mehanizem #3: Ko se delamo, da nas nekaj ne boli
Zanikanje je na videz preprost obrambni mehanizem. Nekaj se zgodi, mi pa si rečemo, da ni nič tako pomembnega. Da nas ne zanima in nas ni prizadelo. Da smo že v redu.
Včasih je to res, a pogosto je takšna drža tudi način, kako se izognemo občutku, ki bi bil v tistem trenutku za nas pretežak.
Zanikanje pogosto ni dramatično. Ne kaže se nujno kot popolna izguba stika z resničnostjo, ampak velikokrat mnogo bolj vsakdanje. Ko zmanjšujemo pomen odnosa, ki nam je veliko pomenil. Ko rečemo, da nam kritika ni prišla do živega, potem pa smo ves dan napeti. Ko zatrjujemo, da smo nekaj preboleli, a se nam telo odzove vsakič, ko se tega dotaknemo.
Psiha včasih potrebuje čas, da sprejme resnico. Zato zanikanja ni smiselno grobo rušiti, lahko pa se vprašamo, kaj bi začutili, če si ne bi več ponavljali, da je vse v redu.
Obrambni mehanizem #4: Ko se umaknemo, še preden nas lahko kdo prizadene
Umik je pogosto napačno razumljen. Od zunaj je lahko videti kot nezainteresiranost, hladnost ali kaznovanje z molkom. V resnici pa je za mnoge umik način, kako se zaščitijo pred občutkom preplavljenosti.
Ko pogovor postane preveč napet, ko se v odnosu pojavi konflikt ali ko kdo izrazi razočaranje, se njihov sistem umakne, saj ne zmorejo ostati v stiku. Morda so se nekoč naučili, da konflikt pomeni nevarnost, da je bližina nepredvidljiva ali da je bolje izginiti kot tvegati zavrnitev, sram ali občutek nemoči.
Seveda to ne pomeni, da je umik za odnose neškodljiv. Nasprotno, ljudi na drugi strani pogosto pusti v negotovosti. A če ga prepoznamo kot obrambni mehanizem, ga lahko pogledamo drugače, z učenjem, kako ostati v stiku tudi takrat, ko je neprijetno.
Obrambni mehanizem #5: Ko ugajanje zamenjamo za prijaznost
Eden najmanj prepoznanih obrambnih mehanizmov je pretirano ugajanje, saj je navzven pogosto videti lepo. Tak človek je prilagodljiv, prijazen, ustrežljiv, nekonflikten. Vedno razume, vedno se umakne, vedno najde način, da drugim olajša situacijo.
Toda v ozadju takšnega vedenja ni vedno mirna dobrota, ampak je pogosto strah.
Strah, da bomo zavrnjeni, če izrazimo svoje potrebe. Strah, da bo nekdo jezen, če postavimo mejo. Strah, da bo odnos ogrožen, če ne bomo dovolj prijetni, uporabni ali razumevajoči.
Ugajanje je lahko obramba pred konfliktom, pred zapuščenostjo ali pred občutkom, da nismo dovolj vredni takšni, kot smo. Težava je, da človek pri tem postopoma izgublja stik s sabo. Ne ve več, kaj si želi, kaj ga moti, kje je njegova meja. Ve samo, kaj bo verjetno pomirilo druge.
Obrambni mehanizem #6: Ko napademo, ker se počutimo ogrožene
Jeza je pogosto prva na površini, čeprav ni vedno prvo čustvo. Pod njo se lahko skrivajo sram, strah, žalost, občutek zavrnitve ali nemoči. A ker so ta čustva bolj ranljiva, jih psiha včasih prekrije z napadom.
Nekdo se brani tako, da postane oster, prehiti pogovor, dvigne glas, poišče napako pri drugem ali obrne situacijo tako, da se njemu ni treba ustaviti pri lastni bolečini.
Tak odziv je v odnosih lahko zelo naporen. Človek na drugi strani dobi občutek, da se ne sme ničesar dotakniti, ker bo vse sprožilo obrambo. A v ozadju napada je pogosto občutek ogroženosti. Ne vedno upravičen, vendar za tistega, ki se brani, zelo resničen.
Pomembno je razlikovati med razumevanjem in opravičevanjem. Razumeti, zakaj nekdo napade, ne pomeni, da je napad sprejemljiv. Pomeni le, da za vedenjem poiščemo mehanizem, ki ga je mogoče spremeniti.
Obrambni mehanizem #7: Ko vse obrnemo na šalo
Humor je lahko dragocen. Pomaga nam preživeti težka obdobja, razbremeni napetost in nas poveže z drugimi. A včasih postane tudi zelo eleganten način izogibanja.
Nekateri znajo vsako bolečo temo obrniti na šalo. Ko pogovor postane oseben, najdejo duhovit komentar. Ko bi bilo treba povedati nekaj ranljivega, se nasmehnejo. Ko bi se lahko zgodil resen stik, ga razpršijo z lahkotnostjo.
Tak humor je pogosto družbeno sprejemljiv, zato ga težko prepoznamo kot obrambo. Ljudje imajo radi tiste, ki znajo sprostiti vzdušje. A če se za šalo vedno skrije bolečina, človek sčasoma ostane sam s tem, česar nikoli ne izreče.
Pri tem je ključno vprašanje, ki si ga moramo postaviti, ali se znamo kdaj tudi ustaviti in povedati resnico brez šale.
Kako obrambne mehanizme začnemo prepoznavati pri sebi?
Obrambnih mehanizmov ne začnemo spreminjati tako, da se zaradi njih obsojamo. Če se obrambe lotimo z napadom nase, bo psiha naredila to, kar zna najbolje: še bolj se bo branila.
Boljše vprašanje je: kaj se v meni zgodi tik pred tem odzivom?
Kaj začutim tik preden se umaknem?
Kaj me zaboli tik preden napadem?
Česa se ustrašim tik preden začnem ugajati?
Kaj bi moral začutiti, če ne bi vsega razložil z razumom?
Kaj bi ostalo, če ne bi naredil šale?
To so vprašanja, ki vedenje premaknejo iz avtomatizma v zavedanje.
Ko obrambni mehanizem prepoznamo, ga ni treba takoj odpraviti. Dovolj je, da med dražljajem in odzivom nastane nekaj trenutkov, ki nam dajo možnost, da namesto stare obrambe izberemo nekaj bolj zrelega. Lahko rečemo: »Zdaj potrebujem nekaj minut, da se pomirim, potem se lahko pogovoriva.« Lahko priznamo: »To me je bolj prizadelo, kot sem najprej pokazal.« Lahko postavimo mejo, namesto da ugajamo. Lahko povemo resnico, ne da jo zavijemo v šalo.
Obrambne mehanizme smo razvili, ker se je naša psiha nekoč naučila zaščititi, odraslost pa nam prinese možnost, da preverimo, ali nas ta zaščita še vedno varuje ali pa nas samo še zapira. Veliko bomo naredili že, če svojih odzivov ne gledamo več kot sovražnikov, ampak kot sporočila. Vsaka obramba nam nekaj pove. Pove, kje smo občutljivi, česa se bojimo, kje še nismo varni in kje potrebujemo več iskrenosti do sebe.
Ko to začnemo razumeti, obrambnih mehanizmov ni treba več slepo ponavljati. Lahko jih počasi zamenjamo za bolj jasen pogovor, bolj zdrave meje in večjo sposobnost, da ostanemo prisotni tudi takrat, ko ni prijetno.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
