Ko pomoč staršev postane potuha: zakaj nekateri nikoli ne odrastejo?
Kdaj pomoč staršev odraslim otrokom postane potuha? Ko starši še vedno rešujejo finance, varstvo otrok in vsakdanje zaplete, odraslost pogosto ostane na čakanju.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
V današnji družbi je vedno več družin, v katerih vsaj eden od odraslih otrok še vedno ostaja v veliki meri močno povezan s svojimi starši. Ne samo v smislu močnega odnosa, ampak predvsem z vidika odgovornosti.
Starši pomagajo pri vnukih, financah, vsakdanjih zapletih ali organizaciji življenja, odrasli otroci pa ob njih še vedno čutijo močan občutek varnosti in opore.
Takšne dinamike danes niso redke in same po sebi niso nujno problematične. Vprašanje pa je, kdaj pomoč in povezanost začneta zmanjševati prostor za nekaj ključnega. Kdaj odrasel človek zares začne stati v svojem življenju?
PREBERITE TUDI:
Pomoč ni isto kot nošenje tujega življenja
Medgeneracijska pomoč je nekaj normalnega. Veliko mladih družin brez pomoči starih staršev težko usklajuje delo, otroke in vsakdanje obveznosti. Prav tako ni nič nenavadnega, če starši odraslemu otroku pomagajo v težkem obdobju. Nekoliko drugače pa je, če pomoč staršev ni več le občasna podpora, ampak postane način življenja.
Psihologi že dolgo opozarjajo, da človek občutek odraslosti razvija predvsem skozi stik s posledicami lastnih odločitev. Tam se počasi gradi občutek odgovornosti, samostojnosti in notranje stabilnosti. Če pa večino posledic ves čas ublaži nekdo drug, se ta razvoj pogosto ustavi ali pa ostane zelo krhek.
Nekateri odrasli zato sicer normalno funkcionirajo, a nikoli zares ne razvijejo občutka, da zares sami skrbijo za svoje življenje. Pri tem ne gre nujno za izkoriščevalnost, egoističnost ali nesposobnost, ampak je to le logična posledica tega, da jih okolje predolgo rešuje pred neprijetnim delom odraslosti.
Če nekdo ve, da bodo starši vedno nekako pomagali, prevzeli otroke, pokrili minus ali uredili zmedo, se potreba po spremembi pogosto nikoli zares ne pojavi. Ne zato, ker bi bil nujno slab, len ali brez potenciala, ampak ker posledice njegovih odločitev ves čas nekoliko omilijo drugi. Tako lahko isti vzorci trajajo leta. Človek se navadi, da življenje nekako steče naprej, tudi če sam ne naredi večjega premika. Na prvi pogled se to morda zdi udobno ali celo koristno, dolgoročno pa si s tem pogosto jemlje priložnosti za razvoj lastne stabilnosti, samozaupanja in občutka, da izkoriščamo svoje potenciale.
Vse življenje na zabavah, račune pa še vedno plačujejo starši
Posebej zanimivo je, da se to ne dogaja samo mladim odraslim. Veliko takih zgodb srečamo pri ljudeh v štiridesetih ali petdesetih letih. Navzven delujejo svobodno, spontano in polno življenja. Radi potujejo, žurajo, živijo precej neobremenjeno in imajo občutek, da se jim ves čas nekaj dogaja. A pod površjem pogosto še vedno obstaja nekdo, ki drži stabilnost njihovega sveta.
Včasih so to starši, ki skoraj vsakodnevno prevzemajo skrb za vnuke. Drugič finančna pomoč, brez katere tak življenjski slog sploh ne bi bil mogoč. Spet tretjič emocionalna opora, kjer starši ves čas mirijo posledice kaotičnega življenja odraslega otroka.
Tu ne gre za vprašanje, ali je pri petdesetih »narobe« uživati življenje. Seveda ni. Problem nastane, ko človek še vedno potrebuje predvsem občutek dogajanja, pozornosti ali nenehne stimulacije, ob tem pa odgovornost za vsakdan tiho nosijo drugi.
Ti posamezniki odraslost navadno nezavedno povezujejo z občutkom ujetosti, dolgočasja ali izgube živosti. Zato ostajajo predvsem v načinu življenja, kjer je pomembno, da se ves čas nekaj dogaja, da ni preveč tišine, rutine ali soočenja s sabo. Zunaj to pogosto deluje kot svoboda, v resnici pa je lahko tudi beg pred občutkom praznine ali notranje negotovosti.
Past starševstva: ko z reševanjem otroka mirimo lastno tesnobo
Večina staršev ne pomaga zato, ker bi želela odraslega otroka zadrževati v odvisnosti. Pomagajo zato, ker jih skrbi. Ker ne želijo gledati, kako otrok pade. Ker imajo radi vnuke. Ker težko prenesejo konflikt ali občutek, da bi nekoga pustili samega.
To pa v resnici pomeni, da starši pravzaprav z reševanjem otroka le mirijo svojo lastno tesnobo.
Veliko težje je gledati odraslega otroka, kako se nekaj časa lovi, dela napake ali prvič resno občuti posledice svojih odločitev, kot pa hitro pomagati in ponovno vzpostaviti mir. Samo da prav ta mir pogosto prepreči, da bi se karkoli zares premaknilo.
Človek, ki ga vedno nekdo ujame tik pred padcem, pogosto nikoli ne razvije pravega občutka, da lahko stoji sam.
Včasih največ naredimo takrat, ko ne rešujemo več vsega
To je verjetno najtežji del celotne zgodbe. Ker meja med ljubeznijo in omogočanjem ni vedno jasna. Starši imajo pogosto občutek, da bodo z umikom pomoči otroka prizadeli ali se mu zamerili. V resnici pa se pri mnogih odraslih ljudeh prava sprememba začne šele takrat, ko prvič zares začutijo težo svojega življenja.
To ne pomeni hladnosti ali kaznovanja. Pomeni predvsem to, da odgovornost počasi vračamo tja, kamor spada.
- Da odrasel človek sam organizira svoje življenje.
- Sam rešuje posledice svojih odločitev.
- Sam občuti omejitve svojega načina življenja.
- In predvsem, da začne verjeti, da zmore.
Morda največja osebna rast pri tej temi ni namenjena samo odraslim otrokom, ampak tudi staršem. Vprašanje ni samo, ali znamo pomagati, ampak, ali znamo nekoga imeti radi tudi takrat, ko ga ne rešujemo več pred vsem.
Zrela ljubezen je, ko otroku postopoma dovolimo začutiti, da zmore svoje življenje nositi tudi sam.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
