Urška Krišelj Grubar

Prosek (Prosecco) je manjši kraj na italijanski strani, po katerem je dobila ime tudi svetovno znana pijača prosecco. Tu pa so ponosni še na nekaj. Na gostilno, v kateri strežejo, kuhajo in pečejo mladi z avtizmom. Idejo sta Lucia Bevilacqua  in Salvatore Uccio Pilato dobila pred 22 leti. Po poklicu sta fizioterapevta, sicer pa potomca gostilničarjev. Ustanovila sta inkluzivno kavarno, restavracijo Autstanding, nekakšno »telovadnico za življenjske veščine«.

Lani ju je za to velikodušno, srčno, požrtvovalno ustvarjanje priložnosti za zaposlitev in socialno vključevanje oseb z avtizmom nagradil italijanski predsednik Sergio Mattarella. Pravita, da ljudje mislijo, da onadva dajeta priložnosti, a resnica je obratna. »Midva prejemava več, kot dajeva, in vsak dan znova spoznavava, kako lepo je resnično življenje brez mask.«

Urška Krišelj Grubar

Pica s hruško

S prijateljico, ki dobro zna italijansko, sva se odpravili v obmejno vasico Prosek (Prosecco), nedaleč od Sežane, v restavracijo in kavarno Autstanding, kjer delajo osebe z avtizmom. Že na vratih naju je pričakal nasmejani Damien s klobučkom. Pozneje je povedal, da prihaja vsak dan iz Trsta in da ima 29 let. Povabil naju je k mizi ob toplo peč in potrpežljivo počakal, kaj bova naročili. V rokah je imel kemični svinčnik in blokec, vanj je zapisal naročilo, potem pa kolegom v kuhinji naročil, naj ga hitro pripravijo. Vmes je dvakrat prišel povedat, da bo zelo hitro.

Urška Krišelj Grubar

Priporočil nama je pico s hruško in še nekatere druge jedi, tako da sva s prijateljico lahko okusili lazanjo z radičem, kvinojo s korenjem in dve pici, ena je bila torej s hruškami. Damien je prav navijal, da poskusiva nekaj drugačnega. Ko nama je vse prinesel, naju je z nasmeškom na ustih in velikim pričakovanjem, ali nama bo všeč, opazoval z varne razdalje. In bili sva zadovoljni, to tudi jasno pokazali z dvignjenimi palci in besedami. On dobro ve, da mora biti gost zadovoljen – ker če bo, se bo vrnil – in da je njegova služba odvisna od tega. Zelo odgovoren je. In zaveda se, da so on in njegovi kolegi in kolegice plačani od svojega dela, ne od socialne pomoči. Zato si še toliko bolj prizadevajo.

Ko sem ga vprašala, ali ga smem fotografirati za objavo v reviji, je bil iskreno vesel. Obljubil je, da bo poklical Lucio in Salvatoreja. In res sta se nam prisrčna ustanovitelja, idejni vodji te lepe zgodbe, kmalu pridružila.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 27. januar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana