Jaka Koren

»Srce na srce,« mehko šepne Lidija Hutar, ko me stisne v objem. Nato se njena ramena stresejo od smeha in prostor napolni sonce. V njeni dnevni sobi rak ni tabu. O njem govori odkrito, kot o nečem, kar je fino položiti na mizo, pa malo pomasirati, ker kaj bi človek skrival po žepih bolečino, ko pa jo lahko premagamo skupaj.

Zdravje

Zgodba o trmasti ženski, ki se ne pusti premagati

»Vedno se obračam proti soncu,« pokima. Kot sončnica! »No ja,« se skromno nasmehne onkološka prostovoljka, ki verjame, da dobre misli in pozitivna energija pomembno vplivajo na zdravljenje. »Pri nas hočemo polno živeti!« skorajda vzklikne, da še vame pljuskne mešanica solz, smeha in vsega vmes. Rak te lahko potisne do roba, a ob Lidiji začutiš, da te bolezen uči tudi živeti. Čudežno zdravilo je upanje – naj ga nikoli ne zmanjka!