Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Lučka Rakovec je ena najboljših slovenskih športnih plezalk. Nedavno je na evropskem prvenstvu osvojila bronasto medaljo, dosežek pa ima zanjo posebno težo, saj se je na največje tekmovanja vrnila po zahtevnem obdobju zdravljenja in okrevanja po prebolelem raku. Z očetom Matjažem Rakovcem, dolgoletnim športnim funkcionarjem in županom Kranja, sta spregovorila o športu, družini in težkih preizkušnjah.

Lučko Rakovec spremlja šport že od otroštva, saj je ta pomemben del življenja njene družine. Njen oče je bil od mladih nog povezan z vaterpolom, danes pa že več kot poldrugo desetletje vodi Hokejsko zvezo Slovenije. Sama pa si je izbrala drugačno pot. »Pravzaprav me noben šport, s katerim se je ukvarjal oči, ni posebej pritegnil,« pove. Poskusila je z ritmično gimnastiko, košarko in tenisom, potem pa našla plezanje. Prvič je plezala pri sedmih letih, ko je družina potovala po Floridi. V enem od zabaviščnih parkov jo je navdušila plezalna stena, na kateri je lahko preizkusila svoje sposobnosti. Matjaž se spominja, da je bila takrat še zelo majhna in lahka, zato jo je sistem uteži skoraj potegnil do vrha. Iz otroške izkušnje se je postopoma razvila resna športna pot, ki je Lučko pripeljala med najboljše plezalke.

Šimen Zupančič

Novica, ki je ustavila njen svet

Novembra 2023 se je življenje družine Rakovec v trenutku spremenilo. Lučki so diagnosticirali raka. Do diagnoze je prišlo po daljšem obdobju slabega počutja. Po vrnitvi s tekme na Kitajskem je večkrat obiskala zdravnika, nato pa so ji opravili krvne preiskave in jo poslali na dodatne preglede. »Takrat se je zgodba začela odvijati. Takoj so me poslali na nadaljnje preiskave in punkcijo. Diagnozo so mi povedali skoraj mimogrede, kot da bi bili na kavi. Tako da je bil seveda šok,« se spominja Lučka.

Šimen Zupančič

Novica je močno pretresla tudi njenega očeta, ki je bil takrat v Barceloni. »Bil sem na sejmu, tik pred tem, ko bi moral nastopiti na eni od okroglih miz. Ko sem izvedel novico, je bila tista okrogla miza verjetno najslabša v mojem življenju. Zdaj vem, da bi bilo bolje, da bi jo odpovedal.«

V najtežjih trenutkih je Lučki največ pomenila bližina domačih. »Ko sem kogar koli poklicala, je bil takoj pri meni, mama, oči, fant Luka, sestra. Vsi so mi bili v veliko oporo,« pravi. Družina ji je pomagala skozi obdobje, v katerem je morala poleg bolezni sprejeti tudi dejstvo, da se bo njeno življenje za nekaj časa povsem spremenilo. Okrevanje je bilo postopno, motivacije za vrnitev v vsakdan pa sprva ni bilo veliko. »V začetku pravzaprav nisem imela motivacije za nič. Zdelo se mi je, da se je vse skupaj tako dolgo vleklo. Skoraj leto in pol se nisem dobro počutila in počasi se mi ni več ljubilo nič.« Potem je ugotovila, da se bolje počuti na treningu. Ti so ji omogočili, da se je vsaj za nekaj časa odmaknila od bolezni in skrbi. »Ko sem tam, za nekaj časa pozabim na vse drugo,« pravi.

Želja po vrnitvi v šport je ostala, čeprav je vedela, da bo potrebovala čas. »Če si športnik, če si želiš rezultatov in želiš trenirati, te takšna stvar sicer vrže iz tira, ampak si vseeno želiš priti nazaj na raven, na kateri si bil. Tako da je bilo nadaljevanje treningov na neki način samoumevno. Samo čas sem potrebovala.«

Medalja, ki pomeni veliko več kot bron

Vrnitev na največja tekmovanja ni bila preprosta. Lučka se je morala znova spopasti z dvomi o sebi, negotovostjo in posledicami bolezni. Kljub temu ji je na evropskem prvenstvu uspelo osvojiti bronasto medaljo. Tik pred nastopom je imela še dodatne težave s poškodbo in skoraj se je odločila, da ne bo tekmovala. »Pravzaprav sem se šele tisti dan zjutraj oziroma večer prej odločila, da bom nastopila. Vse skupaj je bilo precej zmedeno,« pojasnjuje. Zato je bilo odličje zanjo toliko pomembnejše. »Pomenilo mi je veliko,« pove. Čeprav se je znova povzpela na zmagovalni oder, ji uspeh še ni povsem povrnil zaupanja vase. »Včasih pomislim, da je bila to samo sreča ali nekaj podobnega, čeprav vem, da to ni res.«

Bron ji je vendarle pokazal, da se lahko vrne med najboljše. »Zdaj vsaj vem, da sem na pravi poti in da se lahko vrnem do rezultatov, ki sem jih dosegala prej. Moram pa se še mentalno sestaviti. Tudi za to bo potreben čas.«

Šimen Zupančič

Bolezen je pustila posledice tudi na njenem psihičnem počutju. »Ko se začneš profesionalno ukvarjati s športom, te stres in tesnoba tako ali tako ves čas spremljata. Pri meni se je po bolezni vse skupaj še poslabšalo,« priznava. Na tekmah se ji včasih še vedno zdi, kot da je bolna. »Očitno je to neka nova normalnost, ki se počasi spreminja nazaj. Zelo počasi.« Prav zato je zanjo pomembno, da si dovoli čas za okrevanje in postopno vračanje v nekdanjo formo. Medalja je bila pomembna potrditev, a potrebuje še nove uspešne nastope, da bo znova začutila, da je tam, kjer si želi biti.

Pogled je usmerjen v olimpijske igre

Lučka danes že razmišlja o novih ciljih. »Zdaj je vse usmerjeno proti olimpijskim igram,« pravi. S trenerjem se zavedata, da bodo pomembni tudi manjši koraki, med njimi uspešen nastop na kvalifikacijski tekmi. Trenira približno pet ur na dan, ob tem pa ima pogosto še fizioterapijo.

Pot do vrnitve med najboljše se torej nadaljuje. Lučka ve, da bronasta medalja ne pomeni konca zahtevnega obdobja, temveč predvsem dokaz, da je vrnitev mogoča. Zdaj mora postopoma zgraditi zaupanje vase in sprejeti, da okrevanje nima vedno enakomernega ritma. Ob njej ostaja družina, predvsem oče Matjaž, ki dobro razume športni svet, a se je ob hčerini bolezni še močneje zavedel, kaj je v življenju res pomembno. »Ljudje, ki niso v vrhunskem športu, pogosto ne vedo, koliko odrekanja je potrebnega. Pa ni pomembno, ali si prvi ali dvajseti. Vrhunski športnik se odpove ogromno stvarem, ki jih drugi jemljemo za samoumevne.«

Domači

Hči kranjskega župana premagala raka in osvojila bronasto medaljo

Domači

Priljubljena igralka abrahama praznovala kar na odru

Domači

Znani Slovenci priznali, kaj storijo, ko imajo vsega dovolj