Blaž Švab odkrito o ceni uspeha: »Vsi imamo zdravstvene težave«
Po osmih letih se Noč Modrijanov vrača v velikem slogu. Tisoč nastopajočih, dvakrat razprodane Stožice in presenečenja, ki jih Blaž Švab noče izdati.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Osem let je ni bilo. Zdaj se Noč Modrijanov vrača tako, kot se za enega največjih slovenskih glasbenih dogodkov spodobi: z dvakrat razprodanimi Stožicami, okoli tisoč nastopajočimi, več sto ljudmi v produkciji in kar 11 dnevi dela v dvorani. Modrijane septembra, ko bodo v četrtek, 24. septembra, in v petek, 25. septembra 2026, pripravili glasbeni spektakel, čaka projekt, kakšnega doslej še niso postavili na oder. Toda za velikim odrom in tisočerimi lučmi se skriva zgodba, ki se je začela precej bolj skromno leta 2001 z novinarjevo idejo, štirimi mladimi fanti in željo, da bi občinstvu ponudili nekaj več kot le koncert.
Ko bodo Modrijani stopili pred polne Stožice, bo skoraj težko verjeti, da se je ena največjih zgodb slovenske glasbene scene rodila skoraj mimogrede. Brez marketinških analiz, brez velikih produkcijskih hiš, predvsem pa brez velikih načrtov, da bodo nekoč osvajali največje dvorane v Sloveniji. Noč Modrijanov se je začela z enim stavkom: »Vi bi morali imeti Noč Modrijanov!« Izrekel ga je pokojni novinar in radijski voditelj Tone Vrabl, ki je delal na Radiu Celje in pri Novem tedniku. Tone je bil eden prvih medijskih ljudi, ki je v mladih glasbenikih prepoznal nekaj posebnega. O njih je napisal prvi članek, pripravil prvo radijsko oddajo, nato pa jim je, ko so razmišljali o predstavitvi svoje prve kasete, predlagal nekaj precej drznega. »Ko smo hodili po Dobrni in smo hoteli narediti koncert za predstavitev kasete, nam je Tone predlagal Noč Modrijanov,« se spominja Blaž Švab in z zadovoljstvom doda: »Ideja se je prijela. Ljudje so dogodek sprejeli s takim navdušenjem, da se jih je v naslednjih letih zvrstilo 17, potem pa smo se predvsem zaradi zahtevne organizacije projekta za osem let poslovili.«
Pri zgodnjih letih Modrijanov so imeli pomembno vlogo tudi drugi medijski ljudje. Valerija Motaln z Radia Rogla jim je pomagala pri konceptu, njihov mentor Smiljan Greif z Radia Maribor pa je poskrbel, da je bila prva Noč Modrijanov tudi posneta. »V bistvu so bili novinarji tisti, ki smo jih poslušali in ki so nam pomagali, da smo naredili tako odmeven medijski koncept. Poslušali in ubogali smo jih, saj smo se morali marsičesa šele naučiti,« razkrije naš sogovornik.
Stožice sploh niso bile cilj
Čeprav danes Noč Modrijanov pomeni ogromne dvorane, velikanske odre, tisoče obiskovalcev in produkcijo, ki je vse prej kot skromna, je bil začetek precej drugačen. Še več: Stožice, pravi Blaž, niso bile nikoli njihov cilj. »Začeli smo na Dobrni, potem smo šli v Celje. Ko smo delali v Celju, je bilo v obeh večerih več ljudi, kot jih gre v Stožice.«
Zakaj se torej selijo v Ljubljano? Razlog je precej manj glamurozen, kot bi pričakovali. »Zaradi tovornjakov,« se zasmeji. Pri takšni produkciji namreč romantike hitro zmanjka. Ostanejo ogromne količine opreme, scenografija, montaža in dnevi trdega dela. »V Stožice prihajamo zaradi logistike. V Celju smo morali vse ročno znositi v dvorano, ker nismo mogli umakniti parketa. V Stožicah pa je vse narejeno za koncerte, saj se po dvorani lahko voziš s tovornjaki.« In tovornjakov ne bo malo. »To so tovornjaki s prikolicami robe, tone in tone. Delamo tudi statične izračune odra, da vse skupaj zdrži,« pojasni.
Za letošnjo Noč Modrijanov načrtujejo približno tisoč nastopajočih in okoli dvesto ljudi, ki bodo sodelovali pri projektu. Naročili so kar 5000 obrokov hrane, ekipa pa bo v Stožicah preživela enajst dni. Najprej zaradi postavitve velikanske produkcije, nato še zaradi njenega razstavljanja. »Za nekaj ur spektakla skoraj dva tedna dela,« skomigne z rameni.
Zaslužek? Lovijo predvsem ničlo!
Ob dvakrat razprodanih Stožicah se številke hitro začnejo množiti. Toliko vstopnic, takšna cena, dvakrat razprodana dvorana … Toda za vse, ki radi računajo tuje zaslužke, ima Blaž precej jasen odgovor: »Ves denar od vstopnic gre v produkcijo. Zaslužka praktično ni.« Med pripravami so celo v rdečih številkah: »Ljudje seštevajo, koliko bomo zaslužili. Ampak resnica je drugačna. Iščem prostovoljca, ki mu dam vse, kar bom letos zaslužil. Dam mu vse, kar bom zaslužil, ampak mora potem on poravnati tudi vse, kar bo zmanjkalo.«
Največji del stroškov je za občinstvo namreč neviden. »Vidi se oder. Vidijo se luči. Sliši se ozvočenje. Številne dajatve in stroški, brez katerih dogodek ne more obstajati, pa se ne vidijo.« Njegova želja je zato preprosta: vse, kar pride od vstopnic, vrniti v dvorano. Da se vidi.
A pri Noči Modrijanov ne gre samo za velikost produkcije. Modrijani želijo z njo pokazati tudi, da je mogoče povezati različne ljudi. »Pokazati hočemo, da je sodelovanje mogoče in da lahko zelo različni ljudje igrajo skupaj. Da smo lahko Slovenke in Slovenci tudi narod, ki je vajen sodelovanja in povezovanja, ne pa obratno.« Sam temu pripisuje nekoliko provokativen namen. »Hočemo dati dober zgled. Pa malo izzivati.« Projekt ima zanj tudi zelo osebno noto: »Za nas je to slavljenje boga, duhovni proces, seveda pa tudi dragocena reklama.«
Še vedno v isti zasedbi
Noči Modrijanov zadnjih osem let ni bilo, so pa Modrijani v tem času nadaljevali s tempom, ki bi utrudil marsikaterega veliko mlajšega glasbenika. Veselice, zasebna praznovanja, koncerti, snemanja, nove pesmi in življenje, ki je že skoraj tri desetletja razdeljeno na dneve, ko igrajo, in dneve, ko se pripravljajo na naslednji nastop.
Zato je za Blaža ob vrnitvi Noči Modrijanov še nekaj pomembnejšega od razprodanih sedežev: »Najpomembnejše od vsega je, da smo v isti zasedbi kot prvič. To je dragocenejše kot vse drugo. Da lahko v isti zasedbi stopimo na oder Noči Modrijanov.« Po vseh teh letih to ni tako samoumevno, kot se zdi. In prav zato bo letošnja vrnitev posebna tudi za njihove poslušalce, ki z njimi že leta prepevajo, plešejo, se zaljubljajo, praznujejo in ustvarjajo spomine.
Na odru bodo seveda zazvenele tudi njihove največje uspešnice. Pesmi, ki jih občinstvo zna na pamet in so v vseh teh letih postale del njihovih življenj: Ti, moja rožica, S teboj, Trmoglavka, En poljub, Moja, Ajda na polju, Hočem le tebe, Spomin na pevca še živi, S tabo res rad, Kiss Me, Rock Me, Obriši mi solze in številne druge. Ob njih se bo mogoče za nekaj trenutkov vrniti v leta, ko so te melodije spremljale največje trenutke naših življenj.
Cena slave je visoka
Za vsem bliščem, glasbo in velikim odrom pa ostaja tudi druga plat njihove zgodbe. Desetletja nočnih voženj, neprespanih noči in igranja do jutra so pustila posledice. Modrijani se temu še vedno znajo nasmejati, a hkrati vse bolj razmišljajo tudi o tem, kako bolje skrbeti zase. Tudi pri hrani. »Zdaj imamo v pogodbi, da na veselicah po novem ne jemo čevapčičev. Gasilci nam zato kuhajo vse mogoče: pečenke, krompir, ocvrto meso, solate … A ni hudir, da si fantje na skrivaj naročijo še čevapčiče,« se zasmeji Blaž. Potem pa postane malo bolj resen. »To ni v redu. V vseh teh letih smo pojedli gore čevapčičev in ob številnih neprespanih nočeh se to mora nekje poznati. Vsi imamo neke zdravstvene težave in ves čas je prisotnega malo strahu, koliko časa bo telo to še oproščalo. Do štiridesetega leta to še nekako gre, potem pa …«
Toda življenje Modrijanov ni samo napor. Je tudi nenavadna vez z občinstvom. Ob prodaji vstopnic za omenjeni dogodek so dobili še en vpogled v to, kdo vse bo sedel pod njihovim odrom. Odgovor je skoraj neverjeten: »Skoraj vsi, od nič do sto let, res.« Prav v tem vidi eno največjih prednosti narodno-zabavne glasbe. Pod istim odrom se lahko srečajo otroci, njihovi starši in stari starši.
Na Noč Modrijanov ne bodo prišli zgolj iz Slovenije. Blaž pravi, da je osebno prebral okoli štiri tisoč elektronskih sporočil obiskovalcev in odgovoril na ogromno njih. Pred začetkom prodaje vstopnic so najzvestejšim oboževalcem poslali posebne povezave in kode, sam pa naj bi osebno pripravil približno deset tisoč sporočil. »Zato vem za vsakega človeka, od kod pride. Kateri so iz Švice, kdo je iz Hrvaške, Amerike, Švedske … Nekateri so organizirali kar avtobuse, da se bodo pripeljale cele vasi.«
Sporočila pa niso bila vsa vesela. »Ljudje so pisali opravičila, ker si ne morejo privoščiti kart. Za nekatere je to v današnjih časih prevelik finančni zalogaj. Niso jezni zaradi višine cene vstopnice, ampak so se opravičili, ker si letos tega ne morejo privoščiti.« Takšni odzivi po Blaževem mnenju kažejo, kako nenavaden odnos se je skozi leta vzpostavil med Modrijani in njihovim občinstvom. To ni več samo odnos med izvajalcem in kupcem vstopnice. »Z nekaterimi ljudmi se poznamo že desetletja. Nekaterim smo igrali pri petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih, nato na zlati poroki, poroki njihovih otrok in nazadnje celo ob slovesu. Veliko je tega, da nas spremljajo cele generacije ljudi. In to nam resnično veliko pomeni.«
Skrivnostni do konca
Čeprav je projekt Noč Modrijanov logistično natančen skoraj do najmanjše podrobnosti, imajo Modrijani eno pravilo: nekaterih stvari ne bodo razkrili. Kdo bodo voditelji večera? Kdo bodo gostje? Kako bo vse skupaj potekalo? »Vse že vemo, ampak ne povemo. Čisto vsaka stvar bo presenečenje.« In prav v tem je del čara. V času, ko občinstvo na družbenih omrežjih pogosto izve vse še pred začetkom dogodka, Modrijani vztrajajo pri stari šoli.
Ko pa Blaža vprašamo, kako bi se začel film o njihovi zgodbi, nas njegov odgovor presenetljivo ne popelje na začetek, v rdeči golf, na prve vaje ali prvo Noč Modrijanov. Popelje nas na konec. »Jaz mislim, da bi bil prvi prizor naš zadnji nastop.« Čeprav so vsi člani zasedbe stari šele okoli štirideset let, se vprašanje konca včasih vendarle prikrade tudi v njihove pogovore. »Ne vem, ali bi sploh znali živeti brez muzike, ker se z njo ukvarjamo že od otroštva in sploh ne vemo, kaj je to ne igrati. Navajeni smo, da smo ves čas v pogonu. Telo je navajeno na ta napor in gibanje. Če nekaj dni ne igramo, nas vse boli. Če igramo, je pa vse v redu,« pojasni Blaž, mi pa dodajamo, da Modrijani vsaj še nekaj časa ne bodo prikrajšani za miganje. Že čez nekaj tednov bodo napisali še eno, pravzaprav dve glasni poglavji. Obe razprodani.
E-novice · Estrada
