Blaž Švab o očetu Petru: brez njega bi bili začetki Modrijanov težji
Danes polnijo največje odre, nekoč pa jih je bilo v šoli nerodno priznati, da igrajo narodno-zabavno glasbo. Blaž Švab razkriva njihove začetke.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Pred Areno Stožice so bile gostilne, vaške dvorane in gasilske veselice. Pred tovornjaki z opremo pa rdeč golf s prikolico. Modrijani so bili stari komaj trinajst let, ko jih je oče Blaža Švaba pobiral od hiše do hiše, jim pomagal postavljati opremo, nato pa v avtu čakal, da so odigrali zadnjo pesem, ter jih razvozil domov. Danes imajo večino terminov zasedenih več let vnaprej, na začetku pa jim je bilo celo nerodno v šoli povedati, da igrajo narodno-zabavno glasbo.
Če bi iskali trenutek, ko so nastali Modrijani, bi ga težko našli na velikem odru. Bolj verjetno bi ga našli na strehi hiše, v kateri je živel Rok Švab. Zgodilo se je takole. Ivan Oset, oče bratov Petra in Franja, je nekoč popravljal anteno pri Roku in njegovem očetu Milanu. Med delom sta se začela pogovarjati o svojih otrocih in se – kot očetje, ki so tudi sami glasbeniki, to pač radi počnejo – hvalila, kdo ima bolj nadarjene potomce.
Iz pogovora je nastala glasbena zgodba, ki traja še danes. Skupaj sta spravila svoje sinove Roka, Petra in Franja, kmalu pa se jim je pridružil še Blaž, Rokov mrzli bratranec, saj so želeli štiriglasno petje. Takrat nihče od njih ni razmišljal, da bo nekoč igral pred večtisočglavimi množicami. Še manj, da bo njihovo ime postalo sinonim za sodobno narodno-zabavno glasbo. »Na začetku nismo razmišljali o uspehu, samo uživali smo v tem, kar smo delali,« se spominja Blaž. In prav to je bilo morda bistvo. Pri trinajstih letih niso gradili kariere. Igrali so, ker so bili prijatelji, ki jih je veselila glasba. Šele veliko pozneje je »otroška igra« prerasla v nekaj več.
Na začetku je bil v zasedbi namesto Franja basist Aleš Švab, ki je pozneje igral pri Ansamblu Petka. A ko si je zlomil roko, je vskočil Franjo in ostal. V samo dveh tednih se je naučil igrati bas kitaro. »Franjo je od vseh Modrijanov najbolj glasbeno nadarjen in ima tudi najboljši posluh,« razloži Blaž.
Ime, ki je nastalo iz prepirov
Če si kdo predstavlja, da je skupina štirih najstnikov že od prve vaje živela v popolni harmoniji, se moti. Pogosto so se prepirali, a prav iz teh prepirov je nastalo ime skupine. »Bili smo si različni in glasbo je vsak razumel po svoje. Ves čas smo se prepirali in nekaj modrovali. In potem je prišel Peter na idejo, da bi bili Modrijani,« se zasmeji Blaž in doda: »Ime je ostalo, različna mnenja pa tudi.«
Še zdaj pravijo, da so si po značajih, okusih in pogledih pogosto popolnoma nasprotni. Poslušajo različno glasbo, vozijo različne avtomobile, drugače dopustujejo in imajo različne poglede na številne stvari. A prav v tem je njihova ustvarjalna prednost. »Najboljše odločitve sprejmemo, ko sta dva ful za, trije pa ful proti. Takrat je največ kemije. Kadar se vseh pet strinja, je vedno mlačna voda.« In morda je prav to tudi eden od razlogov, da so obstali tako dolgo, saj so že zelo zgodaj spoznali, da jih ne povezujejo enaki značaji, temveč nekaj drugega – glasba.
Ata Modrijan
Čeprav ideje za ansambel ni dal Blažev oče Peter Švab, je kmalu on postal tisti, brez katerega bi bili začetki skupine precej težji. Ko fantje še niso imeli vozniških dovoljenj, jih je vozil na nastope. »Ati je imel rdečega golfa in je vsakega pobral pri hiši, v prikolici pa je vozil opremo. Potem nas je peljal na nastop, pomagal postaviti opremo, nato pa nas je počakal, da smo končali. Včasih tudi do štirih zjutraj. V avto si je napeljal kalorifer, da ga je grel, medtem ko je on spal,« se s hvaležnostjo spominja Blaž. »Po koncu špila nam je pomagal vse pospraviti in nas je razvozil domov.«
Šestindvajset let pozneje je Peter še vedno zraven. Njegova vloga je medtem prerasla v pravo institucijo. Na uradni strani Modrijanov ga opisujejo kot srce ansambla in navajajo, da je bil z njimi že na več kot tisoč nastopih. Skrbi za logistiko, organizacijo nastopov in vse tiste stvari, ki jih občinstvo ne vidi, brez njih pa skupina ne bi mogla delovati. Blaž se ob tem pošali, da fantje niti ne vedo, kje bodo naslednji teden: »Samo v koledar pogledamo. Ati napiše datum, uro, namen in do kdaj. Še na dopust vzame knjigo z nastopi s seboj in vmes ureja zadeve.«
Peter je postal tako pomemben del njihovega sveta, da mu pravijo kar ata Modrijan. Še danes se sam pripelje na nastop, pomaga pri opremi in lahko po enem nastopu praktično brez počitka odide pripravljat naslednjega. »Včasih bedi tudi po 48 ur, ker ko pride domov z enega špila, že mora iti postavljat opremo na drugega. Na srečo je v odlični kondiciji.«
Za uspehom mladih glasbenikov pa niso stali le očetje. Svoj del so opravile tudi pridne roke njihovih mam. »Mame so tipične mame. Podpirale so nas. Kuhale, prale, likale in spet prale. Naše mame so oprale toliko srajc, da bi si zaslužile oskarja. Vsak konec tedna smo prinesli domov zaboj srajc. Ko smo še nosili narodne noše, je to pomenilo kup lanenih srajc, v katere je bilo treba pri likanju vložiti veliko truda. Ker to so pa hotele, da smo vsi lepo urejeni,« poudarja Blaž.
Prvi pravi špil pri teti Silvi
Preden so fantje začeli igrati na veselicah, so bile aktualne zasebne zabave. Blaževa teta Silva Klinc je imela gostilno v Novi Cerkvi pri Celju in je mlade Modrijane začela najemati za praznovanja. »Prvi resnejši špili so bili pri njej. Potem pa se je glas o nas hitro širil naokoli, zato nikoli nismo potrebovali menedžerjev za oglaševanje. Če smo bili dobri, so nas ljudje priporočili naprej in resnično smo veliko igrali.« Teti Silvi so se leta pozneje tudi javno zahvalili, ker jim je kot otrokom dala priložnost, da so lahko pri njej igrali in si prislužili prvi honorar.
Kmalu so jih začeli vabiti na veselice in na Sazasu je zabeležen podatek, da so Modrijani ansambel, ki odigra največ gasilskih veselic v Sloveniji. Njihov osebni rekord je 23 zaporednih veselic v Žabnici pri Kranju, kjer igrajo že 23 let. »Najprej so nas rezervirali za dvajset let, zdaj pa za novih deset,« je ponosen Blaž, ki pravi, da imajo večino nastopov zasedenih že za leto 2029.
A pot do današnje priljubljenosti ni bila vedno postlana z rožicami. Včasih so igrali pred skorajda praznimi dvoranami. »Enkrat smo začeli igrati na veselici, na kateri ni bilo niti enega obiskovalca. Samo natakarji in kuharji. Pa smo vseeno igrali in čakali, da se nabere nekaj ljudi. Smo se pa ravno iz teh izkušenj naučili sprejemati tako vzpone kot padce. Zdaj na neuspeh ne gledamo kot na neuspeh, temveč to jemljemo kot del življenja.«
Ni pa bilo vedno tako. V mladosti so vsak nastop jemali izjemno resno. »Naučeni smo bili, da moramo vsak dinar opravičiti, zato smo se vedno trudili, da bi ustvarili vzdušje, v katerem bi ljudje uživali. To pa ni bilo preprosto, saj dobro razpoloženje ni bilo vedno odvisno samo od nas. Zgodilo se je, da se ljudje na zabavi med seboj niso poznali ali pa, še huje, da se niso razumeli. Kako potem zasejati dobro voljo med ljudi? Metali smo se po zobeh, samo da bi bili drugi zadovoljni, pa čeprav smo šli potem od utrujenosti po vseh štirih domov,« se spominja.
Ljudje radi govorijo, češ, kakršna bo glasba, takšna bo fešta, a to seveda ne drži in to vedo tudi Modrijani. Na oder pridejo z zavedanjem, da zabava ni samo njihova odgovornost, temveč da mora nekaj prispevati tudi občinstvo. »Včasih celo rečemo, da bomo naredili najboljše, kot znamo, da pa bo, če zabava ne bo uspela, krivda njihova, ne naša. In ko ljudem vržeš rokavico, vzamejo to kot neko odgovornost in gredo res na mizo.«
Sram jih je bilo povedati, kaj počnejo
Danes je skoraj težko verjeti, da je bilo fantom nekoč nerodno povedati, kaj počnejo. A narodno-zabavna glasba je bila v njihovih šolskih letih daleč od statusa, ki ga ima danes. V šoli o svojem ansamblu niso govorili, čeprav so tu in tam nastopili tudi na kakšni šolski prireditvi. »Narodno-zabavna glasba je bila takrat manjvredna, zato smo raje molčali. Sošolci nas sicer niso zasmehovali, ampak mi preprosto nismo hoteli izstopati,« pojasni Blaž.
Kljub temu je bilo že takrat hitro jasno, da njihovo življenje ni povsem običajno. Sicer tega ne obžalujejo, ampak izpustili so celo marsikateri šolski izlet. »Sošolci na izlet, mi pa na veselico,« se nasmehne in ob tem kot opravičilo doda: »Nismo hoteli zamuditi nobene veselice. Navsezadnje smo pri 14 letih zaslužili tako dober denar, da smo si lahko marsikaj privoščili. Fantje so si s prvimi honorarji kupovali predvsem puloverje, usnjene jakne, moderne hlače in podobno. Pa imeli so denar za osvajanje deklet. (smeh) Jaz, na primer, sem si kupil tudi motor, Yamahin chopper, s katerim sem se potem vozil v šolo. Motor je še vedno pri hiši, le da se jaz danes ne vozim več z njim, se pa še vedno moj ati.«
Pesem, ki je spremenila vse
Čeprav so bili Modrijani od vsega začetka predvsem bend za veselice, so že zelo zgodaj začeli opozarjati nase tudi na festivalih. Z nastopi in zmagami so si vztrajno gradili ime. Na festivalih so zmagali več kot tridesetkrat. Nagrade so bile pomemben del njihove poti, saj so jim dale dodatno potrditev, da niso le skupina za dobre zabave in polno plesišče, temveč zasedba, ki zna prepričati tudi strokovne žirije.
Pri tem so jim najbolj pomagali številni pomembni avtorji slovenske narodno-zabavne glasbe. Z njimi so stopili v stik zato, ker so ugotovili, da potrebujejo svoje pesmi. »Brane Klavžar, Fanika Požeg, Tine Lesjak, Franc Šegovc, Jože Galič, Ivan Sivec, Franci Smrekar, Vera Šolinc in še bi lahko našteval imena tistih, ki so nam pomagali na naši poti.« Med zgodnjimi pesmimi Blaž omenja Ajdo na polju in Spomin na pevca še živi. »Mladina ju hoče še zdaj poslušati,« je hvaležen.
Prelomnica pa je prišla s pesmico Ti, moja rožica. Melodija zanjo se je utrnila Blažu med vožnjo iz Ljubljane v Celje. Poslal jo je Roku, ta je obdržal refren, dodal svoje kitice, Jože Galič pa je napisal besedilo. Pesem je zadela nekaj, česar niso pričakovali niti sami. »Mi smo bili zelo popularni že pred Rožico,« poudari Blaž, »ampak Rožica nas je ponesla drugam. Pesem je šla med vse generacije, med vse ljudi. Postala je ena tistih pesmi, ki jih ljudje prepoznajo po prvih nekaj taktih.« Pesem je šla tudi čez meje. »Nihče si ni mislil, da bo Rožica tako popularna tudi po svetu. Ko gredo turisti na Maldive, Kanarske otoke ali v Pakistan in rečejo, da naj dajo eno slovensko, zavrtijo Rožico.«
Ne genialnost, temveč trma
Ko skupina toliko let polni dvorane, je zelo mamljivo govoriti o talentu, ampak Blaž je pri tem do lastne skupine zelo neusmiljen. »Mi smo zelo povprečni. Glasbeno smo sicer dobri, vendar daleč od tega, da bi bili vrhunski.«
Veliko tehničnih zagat jim že leta pomaga reševati Martin Juhart, sicer član Poskočnih muzikantov, ki ga Blaž imenuje njihov brat Modrijan. »Ko česa ne znamo speljati, pošljemo njemu, da nam izpiše note. Včasih nam posname, kako moramo kaj zapeti. Kadar kdo od nas zboli, ga zamenja na odru. Resnično nam pomaga na vsakem koraku in hvaležni smo mu iz vsega srca.«
Če torej ni genialnost tista, ki je Modrijane pripeljala od majhnih vaških odrov do polnih dvoran, kaj je? »Vztrajnost! Vzdržljivost! Kot osli vlečemo in vlečemo dalje. V osnovi smo veliki garači. Delo je pri nas velika vrednota. Ne poznamo ustvarjalnih premorov, ne poznamo počitka. Kadar imamo premor, kosimo travo,« pravi Blaž.
Prihodnjič: Različni značaji, zamere in sto planincev na telefonu
E-novice · Estrada
