Ota Širca Roš tatu zlomila nos in nato odšla žurat
Ota Širca Roš je tatu ujela v visokih petah in mu zlomila nos, drugi pa so reševali življenja. Znani Slovenci so razkrili svoje najbolj dramatične izkušnje.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Druga sobota v septembru je že 26 let rezervirana za svetovni dan prve pomoči, pri nas je to začetek meseca prve pomoči, ki se zaključi 16. oktobra, na svetovni dan oživljanja. Ob tej priložnosti smo znane Slovenke in Slovence vprašali, ali so se že kdaj znašli v trenutku, ko je bilo treba brez panike hitro ukrepati. Njihove zgodbe opominjajo, da pri prvi pomoči štejeta znanje in pripravljenost, da v pravem trenutku vemo, kaj storiti.
Igor Mikič
»Na Baliju sem med plavanjem v oceanu zaslišal klic na pomoč. Zagledal sem moškega, ki se je zaradi astmatičnega napada in krča v nogi komaj držal deske, valovi pa so ga odnašali stran od obale. Priplaval sem do njega in mu pomagal nazaj na kopno. Bil je neizmerno hvaležen. Potem sva šla na pivo in mi je povedal, da je športni novinar z Nove Zelandije, o dogodku pa je napisal tudi članek. V vseh takšnih situacijah bi vedno skušal takoj pomagati, saj so pri zastoju dihanja lahko odločilne prav prve sekunde, ki odločajo med življenjem in smrtjo.«
Ota Širca Roš
»Prve pomoči še nisem rabila nuditi, sem pa zakrivila nekaj ravno obratnega. Pred leti, ko smo bili še nori in mladi, sem bila na dopustu v Španiji. Stali smo pred nočnim klubom, ko je nenadoma mimo pritekel nepridiprav in mi iz rok iztrgal torbico, v kateri sem imela vse kartice in dokumente. Verjetno je mislil, ker sem bila oblečena v oblekico in visoke pete, da ima plen zagotovljen. Kako se je motil! Pognala sem se za njim v petkah, tekla kot Mutola za Jolando na olimpijskih igrah in ga po dobrih 500 metrih ujela, ker pa ni hotel vrniti torbice, sem mu 'spustila čelno' in zlomila nos, tako da je na koncu on ves krvav potreboval nujno prvo pomoč, jaz pa sem se vrnila pred klub in šla žurat.«
Sanja Kerić
»Pred 15 leti sem šla s prijateljicami že tretjič gledat zadnji del sage Somrak. Med prizorom, ko glavna junakinja po slamici pije kri, je eni gledalki postalo slabo in je na poti iz dvorane omedlela. Ker sem sedela najbližje, sem ji takoj priskočila na pomoč, jo za noge odvlekla iz dvorane, položila na bok, ji sprostila oblačila, jo dvakrat rahlo klofnila in prinesla mokro krpo, dokler ni prišla k sebi. Čez 15 minut se je v dvorani zgodba ponovila, saj je omedlela še ena ženska, ki sem ji na čisto enak način pomagala priti k zavesti. Nato pa je padel še en moški in z glavo udaril v vrata dvorane. Tudi njemu sem pomagala, ljudje pa so bili prepričani, da sem medicinska sestra. Še dobro, da je vse to videla razprodana dvorana prič, sicer ne bi nihče verjel moji anekdoti. Leta pozneje sem izvedela, da ta moški še vedno pripoveduje zgodbo o neznani punci iz kina, ki mu je takrat pomagala. Ta punca sem bila jaz.«
Tinkara Fortuna
»Najtežje mi je bilo, ko se je moji komaj 11-mesečni hčerki zataknil košček sira in je začela izgubljati sapo. V tistem trenutku sem morala ostati zbrana in ukrepati brez omahovanja. Podobno pretresljivo je bilo tudi, ko sem pred leti iz vode potegnila približno leto in pol staro deklico, ki se je utapljala. Takrat sem delovala povsem instinktivno, šele pozneje pa dojela, kako resna je bila situacija. Še danes sta to zame najbolj travmatična dogodka mojega življenja.«
Tibor Golob
»Ko gre za življenje, bi naredil vse, kar je v moji moči. Na srečo nisem še rabil nuditi prve pomoči, sem bil pa enkrat deležen, kako je moja mama pomagala neznancu na plaži in mu rešila življenje. Brez premisleka je letela do njega, ni znala jezika, ampak nekako so jo vsi poslušali in nekako razumeli. Prvič v življenju sem videl, kako dejansko poteka reševanje v živo. Predvsem pa sem bil toliko bolj ponosen na svojo mamo, v tistem trenutku je bila tako mogočna in samozavestna.«
Werner
»Ni ravno čisto anekdota o prvi pomoči, pa vendar je šlo za prvo in nujno pomoč, ko sva se pred tremi leti s takrat 14-letno hčerko Kanenas potapljala v Egiptu. Nekje na globini 12 metrov ji je odpovedala oprema, kisikova bomba, in je nenadoma ostala brez zraka. V takem trenutku ni prostora za paniko. Dal sem ji svoj rezervni regulator, da je lahko spet normalno zadihala, nato pa sva se skupaj nadzorovano dvignila na površje. Mislim, da je bilo odločilno predvsem to, da sva oba opravila potapljaški tečaj in prvo pomoč, da sva vedela, kako ravnati v takšni situaciji.«
E-novice · Estrada
