Za uspehom mlade atletinje Žive Remic ni samo talent
Atletinja Živa Remic je pri 16 letih že dvakrat stala na najvišji stopnički. Maja je postala evropska prvakinja, zdaj pa v ameriki osvojila še naslov svetovne prvakinje.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko bo Živa Remic čez nekaj dni upihnila 17 svečk, bo za njo že pošteno dolga športna zgodba. Čeprav je po letih še najstnica, se lahko pohvali z dosežki, o katerih številni atleti sanjajo vse življenje. Za zmagami, rekordi in medaljami pa ostaja dekle, ki se veseli morja, družine in časa s prijateljicami, saj svet velike atletike zanjo ni vse, jo pa zares izpolnjuje: »Atletiko sem imela rada že od začetka, z napredkom in dobrimi rezultati pa mi je bila čedalje bolj pri srcu. Hvaležna sem za talent, ki mi je bil dan, za ljudi okoli sebe in za to, da sem našla nekaj, kar me resnično izpopolnjuje. Vsak dan se trudim narediti največ, kar lahko, da napredujem, rezultati pa bodo samo posledica tega.«
Ko noge pečejo
Osemsto metrov je razdalja, pri kateri ni veliko prostora za skrivanje. Tekmovalke morajo biti hitre, vzdržljive, taktično premišljene in predvsem psihično izjemno trdne. Zadnji metri pogosto postanejo prava preizkušnja volje. »Tukaj gre predvsem za to, da je to zelo hitra disciplina, pri kateri so prisotne zelo visoke vrednosti laktata. To pomeni, da te noge zelo pečejo, lahko se ti vrti in ti je slabo. Za takšen napor moraš biti psihično čvrst, odločen in pripravljen na boj v rdečih številkah.«
Za njenim uspehom zato ni le talent. Je tudi veliko vsakodnevnega dela, discipline in prilagajanja. Treninge vodi trener Gregor Grad, ki mora zaradi slabih razmer za trening v Ljubljani pogosto improvizirati. Živa svojo vlogo vidi preprosto: trener pripravi proces, sama pa mora vsak dan dati vse od sebe. Gregor pri tem dodaja:
»Za vse, ki ne poznajo ozadja, bom na kratko predstavil svojo filozofijo in filozofijo kluba. V klubu delujemo tako, da rezultat ni tisti, ki definira mladega športnika. Definirata ga veselje do športa in osebni napredek. Vsak otrok trenira najprej zase in v želji, da postane boljša verzija samega sebe. Pozneje, če si želi postati tekmovalec, to seveda lahko postane, vendar se mora za to odločiti sam, brez pritiska kluba, trenerja ali staršev. Moje mnenje je, da če otrok želi tekmovati, bo potem to tudi rad in uspešno počel. In tukaj pride Živina zgodba o deklici, ki je imela veliko željo in neizmerno voljo, vendar vedno realne cilje. Od samega začetka je zelo rada tekla, ampak pri meni je imela to smolo, da smo vedno tekli malo. Moje stališče je jasno: najprej je treba graditi druge segmente fizične priprave športnika, šele pozneje pride čas tudi za večje količine treninga in teka. S tem jo želim zaščititi, da njenega sistema ne bi prehitro izčrpali v tej občutljivi fazi, ko se pri mladih dekletih hormonski sistem še vzpostavlja. Poleg mene sta del medicinske podpore tudi fiziatrinja in travmatolog, s katerima skupaj skrbimo za preventivo. Zelo pomemben segment vrhunskega športa je tudi prehrana. Tudi tukaj že več let uspešno sodelujeva s strokovnjakom dr. Leonom Bedračem.«
Šola, treningi in najstniško življenje
Živa je tudi odlična dijakinja 3. letnika Gimnazije Bežigrad. »Šola mi gre naproti, kolikor se le da, ampak je gimnazijski program vseeno precej tog in zahteven. Na koncu moramo vsi priti do istega znanja in ocen, ne glede na to, da sem vrhunska športnica in mi za šolo ne ostane kaj dosti časa. Zato je potrebno res veliko organizacije in discipline.«
Pri tem ji veliko pomagajo starši. Ker živi v Grosupljem in trenira v Ljubljani, na Bledu in v Zagrebu, so del njenega športnega vsakdana tudi vožnje. Starši ji pomagajo, da je izgubljenega časa čim manj. A kljub urniku, ki bi marsikateremu odraslemu povzročal preglavice, želi ostati tudi najstnica, ki ima svoje prijatelje in rada preživlja čas z najbližjimi: »Ko imam kakšen prost trenutek, ga seveda rada preživim s prijatelji in družino.«
Živa ni odraščala v družini vrhunskih športnikov. Starša imata rada naravo in pohode, njo in starejšega brata Žigo pa sta že od mladih nog spodbujala h gibanju. Sama je preizkusila različne športe, potem je ugotovila, da jo najbolj vleče ravno v tek: »Kot mlada sem rada preizkušala različne športe, predvsem za zabavo. Za atletiko sem se odločila, ker preprosto rada tečem. To je nekaj, kar me izpopolnjuje, in zelo sem vesela, da sem našla to iskrico, ki mi kaže pot.«