Bronja Žakelj: O težkem pravilu ob smrti mame
Njena zgodba ni samo zgodba o zmagah, ampak o življenju v vsej njegovi krhkosti. Bronja Žakelj odkrito govori o stvareh, o katerih ljudje pogosto molčimo,
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
V nekem pogovoru ste dejali, da je molk okoli smrti tisto, kar ljudi dejansko poškoduje, bolj kot sama bolezen. Ste to doživeli tudi vi ob izgubi najprej mame in nato brata?
Ljudje smo različni, a tišina je zame najslabša možna pot. Če o bolečini ne spregovorimo, izkušnja ostane ujeta v naših mislih kot neprekinjen notranji monolog. V njem ni korekcije drugega človeka, ni druge perspektive, ni drugega pogleda, ni ničesar, kar bi ublažilo težo.
Z molkom bolečina ne izgine, ampak postane absolutna in razlije se čez vse, kar si. In to se je zgodilo po smrti mame, ki ji je sledila tišina, ko o mami nismo več govorili.
Takrat sem bila stara 14 let in pravilo molka doma sem sprejela hitro, zelo hitro pa sem tudi razumela, da se o mamah, kaj šele o mrtvih mamah, ne morem pogovarjati niti v šoli s sošolkami in sošolci … Ko je umrl Rok, star je bil 19, jaz pa 23 let, pa je bila smrt zaradi izkušnje z maminim odhodom in mojo boleznijo v meni že udomačena, zato nisem pustila, da bi mi spet vzeli pravico do žalovanja. Takrat sem že vedela, da lahko žalujem po svoje, takrat mi je bilo že vseeno, kaj bodo mislili in kaj bodo rekli drugi. Za žalovanje sem si vzela čas, prostor in v letu dni je stiska zares toliko popustila, saj sem se lahko vrnila nazaj v življenje.
Se vi danes smrti še bojite? Kako gledate na smrt?
Če razmišljam o lastni smrti, se bojim predvsem umiranja. Strah me je bolečine, ne prenašam prav dobro fizične bolečine, zares ne. In težko mi je ob misli, kako bo tistim, ki bi jih pustila za seboj, saj vem, kako je težko ostati. Sicer pa – brez smrti življenje ne bi imelo pravega smisla, a ni res? Smrt je tista, ki življenju postavlja meje in nas opominja, da naš čas tu ni neskončen. In življenje najbrž prav v tej omejenosti dobi smisel.
Se vam zdi, da ljudje znamo biti z nekom v bolečini? Ali smo postali družba, kjer sta zaželena bolj sreča in uspeh, vse drugo pa je v resnici bolj breme.
Živimo v družbi, kjer se skrivajo šibkosti, bolezni, v družbi, kjer se skriva in diskriminira celo starost. In na takem zloščenem parketu današnjega sveta za bolečine ni prav veliko prostora. Bolečina mora biti ravno prav odmerjena, ravno prav dolgo mora trajati in ravno prav obremeniti tiste okrog nas. Malo da, a ne preveč ...
Celoten intervju z avtorico avtobiografije Belo se pere na devetdeset preberite v aktualni številki revije Obrazi 04/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
PREBERITE ŠE
E-novice · Estrada
