Šimen Zupančič

Med študijem je predvidevala, da bo delala v tekstilni industriji, a je prva leta službovala kot državna uradnica in pred približno 15 leti stopila na politično prizorišče kot poslanka. Kmalu zatem je zaprisegla kot prva in doslej edina predsednica vlade pri nas ter vodila ministrsko ekipo v gospodarsko in politično zelo zahtevnih časih. Njeni sodelavci pravijo, da je pri delu učinkovita, v odnosih neposredna. Sama pa priznava, da v komunikaciji kdaj tudi povzdigne glas.« A se potem vedno tudi opravičim,« doda ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek. Pogovarjali sva se dan po 15. decembru, rojstnem dnevu njene sestre Vesne, ki je za posledicami raka umrla pred približno dvema letoma. »Zapustila nas je le mesec dni po postavljeni diagnozi. To je bil šok, ki v bolečini odzvanja še danes,« pove vidno ganjena.

Kako se spopadate s stresom? Nosite službo domov?

Če se le da, službe ne nosim domov, a mi ne uspeva vedno. Stres, ki ga je na ministrski funkciji zares veliko, premoščam tako, da vse, kar me jezi oziroma obremenjuje, sproti dajem iz sebe. Zato včasih povzdignem glas, kar seveda ni prijetno za moje sodelavce. (nasmeh) A se jim vedno tudi opravičim. To je pomembno.

Šimen Zupančič

Pred dvema letoma je zaradi hude bolezni umrla vaša mlajša sestra Vesna. Prebrala sem vaš ganljivi zapis na družbenem omrežju, ki ste ga objavili 15. decembra lani, ko bi dopolnila 50 let. A jih ni dočakala. Pravite, da je bila njena smrt šok za vse, ki ste jo imeli radi.

Velik stres smo doživeli, saj se je poslovila v enem mesecu. Sestra je za diagnozo rak na pljučih izvedela 4. decembra 2023, umrla je 3. januarja 2024. Še danes ne morem dojeti, da je kaj takega mogoče. Skoraj do konca je bila v domačem okolju, kratek čas tudi v bolnišnici, kjer je kljub svoji hudi bolezni skrbela, da bolnice na sosednji postelji ni zeblo. Vedno je bila pozorna oseba in zelo sočutna. Bila je tudi umirjena in vase zaprta. Včasih se vprašam, ali je zbolela zato, ker je vse tegobe zadrževala v sebi. Vesna je dočakala le 48 let.

Eska ste jo menda klicali?

Ja, Eska jo je ljubkovalno začela klicati moja hči Nuša v otroških letih, in to ime je ostalo.

Je slutila, da bo umrla?

Mislim, da ni slutila smrti. Do zadnjega sva se pogovarjali spodbudno in pozitivno, govorili sva o upanju, ne o smrti. Vsak dan sem jo obiskovala v bolnišnici, tudi dvakrat na dan, tudi ko je bila doma, sem bila ob njej, velikokrat še ponoči, ker sem se bala, da se bo stanje poslabšalo in bo potrebovala zdravniško pomoč.

Živela sta sama s sinom Levom. Danes bi bila ponosna na svojega 15-letnika.

V tistem obdobju sva si zelo pogosto pošiljali tudi SMS-sporočila, ki jih še vedno hranim. Pogosto jih prebiram. Naj se sliši še tako klišejsko, želim poudariti, kako pomembno je, da povemo svojim ljudem, da jih imam radi. Ni samoumevno, da imamo drug drugega. Bodimo hvaležni za to.

Od kod črpa moč, ko življenje boli – ko je v osebni stiski ali vam usahne motivacija, jo  prežemajo temne misli preberite v aktualni številki revije Obrazi.

Celoten ekskluzivni intervju je objavljen v reviji Obrazi 01/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.