Miran Juršič MPA

Živimo v času, ko smo tehnično bolj povezani kot kadarkoli prej, a hkrati številne raziskave kažejo vse več občutkov osamljenosti, zlasti med mladimi, nam je povedala dr. Metka Kuhar. »Ta paradoks ni naključen. Povezanost, ki jo omogočajo digitalne tehnologije, ni nujno enaka občutku bližine, varnosti in pripadnosti, ki ga kot ljudje potrebujemo,« je razložila in dodala, da osamljenost ni samo odsotnost stikov, temveč predvsem subjektivni občutek nepovezanosti – izkušnja, da nas drugi ne vidijo, ne razumejo ali ne dosežejo na ravni, ki je za nas pomembna.

Pojasnila je, da so digitalni mediji v tem kontekstu dvorezen meč. Po eni strani omogočajo ohranjanje stikov, dostop do skupnosti in izražanje identitete, kar je lahko še posebno pomembno za tiste, ki se v svojem neposrednem okolju počutijo izključene. Po drugi strani pa pogosto spodbujajo površinske, fragmentirane oblike komunikacije, ki težje izpolnijo naše globlje relacijske potrebe. »Interakcije postajajo hitre, razpršene in pogosto usmerjene v upravljanje vtisa, kar lahko povečuje občutek primerjanja, neustreznosti in posledično odtujenosti.«

Svoboda izbire ima svojo ceno

Pomemben vidik sodobne osamljenosti je tudi širši družbeni kontekst, je opozorila. Individualizacija, fleksibilnost in poudarek na osebni odgovornosti prinašajo več svobode izbire, hkrati pa zmanjšujejo samoumevne okvire pripadnosti. »Čeprav procesi rahljanja tradicionalnih skupnosti niso novi, danes potekajo v pogojih večje mobilnosti, negotovosti in razpršenosti življenjskih poti. Odnosi tako postajajo vse bolj stvar izbire, kar pomeni, da zahtevajo več zavestnega vlaganja, koordinacije in čustvenega dela. V takšnih okoliščinah lahko posamezniki, zlasti v prehodnih življenjskih obdobjih, ostanejo brez občutka trdne opore.«

Dr. Kuhar opaža, da pri mladih prihaja do razhajanja med željo po bližini in zmožnostjo, da jo vzpostavljajo in ohranjajo v vsakdanjih odnosih. »Strah pred zavrnitvijo, izkušnje razočaranosti ter kulturni poudarek na samozadostnosti lahko vodijo bodisi v umik bodisi v odnose, ki ostajajo na varni, a tudi omejeno globoki ravni. Tako nastaja vrzel med željo po bližini in zmožnostjo, da jo živimo.«

Zarja Jana

Če želimo sodobno osamljenost razumeti in nanjo odgovarjati, moramo preseči poenostavljene razlage. »Ne gre samo za 'preveč telefonov' ali 'premalo druženja', temveč za kompleksno prepletanje individualnih izkušenj in širših družbenih sprememb. Odločilno vprašanje ni le, koliko smo povezani, temveč kakšna je kakovost teh povezav – in koliko prostora v njih sploh še namenjamo drug drugemu,« nam je razložila in nadaljevala:

Osamljenost tudi sami soustvarjamo

»Morda je nekoliko nelagoden uvid ta, da osamljenosti ne poganjajo le okoliščine, temveč tudi načini, kako se v odnosih varujemo/ščitimo. Hitro umikanje ob prvem nelagodju, ohranjanje 'odprtih možnosti', previdnost pred navezanostjo – vse to so razumljive strategije, ki pa hkrati zmanjšujejo možnost, da bi odnosi postali resnično nosilni. V tem smislu osamljenost ni samo nekaj, kar se nam dogaja, temveč tudi nekaj, kar (pogosto nevede) soustvarjamo.« Na ravni vsakdanjih praks to pomeni majhne, a konkretne premike: vztrajati v pogovoru tudi, ko postane nekoliko neprijeten; nameniti odnosom čas, ki ni razdrobljen med druge dražljaje; tvegati več jasnosti glede tega, kaj potrebujemo in kaj lahko ponudimo. »Takšni koraki niso spektakularni, a so ključni za prehod od površinske povezanosti k odnosom, ki dejansko nosijo.«

Sistem, ki nas razločuje

Na ravni institucij pa vprašanje osamljenosti odpira širši premislek: kako organiziramo delo, izobraževanje in skupnostne prostore, da ti sploh omogočajo srečevanje, ki ni samo funkcionalno. »Delovna okolja, ki temeljijo na stalni dosegljivosti in fragmentaciji pozornosti, šolski sistemi, ki privilegirajo individualno uspešnost pred sodelovanjem, ter javni prostori, ki izginjajo ali se privatizirajo, neposredno vplivajo na to, koliko priložnosti imamo za razvoj odnosov. Osamljenost tako ni le zasebna izkušnja, temveč tudi družbeno opozorilo, kako (ne)organizirana je naša skupnost.«

Celoten prispevek je objavljen v številki revije Obrazi 05/26.