Šimen Zupančič/MPA

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Peter Vilfan je košarkarska legenda. V košarki je blestel v njenih zlatih časih, v dobi velikih igralcev Zorana Slavnića, Krešimirja Ćosića, Dražena Dalipagića, skupaj so osvojili naslov svetovnih prvakov leta 1978 v Manili, zaznamovali so evropsko in svetovno košarko. Peter se je od njih učil samozavesti na igrišču in v življenju. Njegovo življenje niso bile samo zmage, mnogo je bilo porazov, menjav klubov, menjav poklica, iz košarkarja se je uspešno in s strastjo prelevil v srčnega komentatorja. Dolga leta pa prenaša svojo največjo ljubezen v življenju na mlade generacije. Peter vse počne na dolgi rok. Igra, poučuje, komentira, tudi njegov zakon z Valerijo traja dolgo, dolgo. Premagal je bolezen, danes sta njegovo največje veselje vnuka Jakob in Luka.

V vašem otroštvu vas je zaznamoval odhod očeta.

Ko  sem bil star šest let, je zapustil naju z mamo. Videl sem ga samo še enkrat, ne pogrebu njegove mame. Moja mama me je poslala k njemu, naj mu izrečem sožalje, dal mi je roko, a me ni niti pogledal. Ta spomin mi je ostal za vse večne čase.

Vso pot do doma sem jokal, nisem mogel verjeti, da me niti pogledal ni. Pozneje sem izvedel, da je gledal moje košarkarske tekme na televiziji, v zaporih za mladoletne prestopnike v Celju, kjer je delal, in da so morali biti fantje med ogledom tekem čisto tiho.

Ste pogrešali očeta v svojem življenju?

Če sem igral v Celju, sem ves čas gledal, ali sedi kje na tribuni ...