Prejšnji teden se je v rimski Sala Trevi, dvorani italijanske kinoteke, prvič v Italiji celoviteje predstavila sodobna  hrvaška kinematografija. Predvajali so dvajset igranih, dokumentarnih, kratkih in animiranih filmov.

 

Hrvaška  štiridnevna retrospektiva je zajemala več kot šestdesetletno obdobje -  od prvega hrvaškega zvočnega  filma Lisinski  (1944), pionirja hrvaškega filma Oktavijana Miletića, do najnovejšega dokumentarca  Poplava  iz leta 2010, ki ga režiral Goran Dević.

Izbor je zajel nekaj najbolj prominentnih in popularnih del hrvaške kinematografije. Tako se je predstavil  znameniti film H-8 (1958) režiserja Nikole Tanhoferja, vzorčni primer skladja forme in glasbe Rondo (1966) Zvonimirja Berkovića, veliko uspešnico Kreša  Golika  Kdor poje, zlo ne misli (1970), uspelo kriminalko Zoran Tadića Ritem zločina (1981) in politično dramo Lisice (1969) Krste Papića.  Ni manjkala niti največja uspešnica samostojne hrvaške kinematografije Kako se je začela vojna na mojem otoku (1996) režiserja Vinka Brešana.

 

V programu kratkih filmov, ki so jih vrteli kot uvod v predstavitev celovečercev, so uvrstili tudi dobitnika oskarja za risanko Surogat (1961) režiserja Dušana Vukotića in risanko Maestro Koko (1968) Zlatka Grgića.

Predstavitev so časovno zaključili z novejšima  (iz leta 2009) celovečercema Črnci režiserjev Zvonimir ja Jurića in Gorana Devića ter Metastaze  Branka Schmidta.

 

V času retrospektive so organizirali tudi okroglo mizo o hrvaški kinematografiji, ki je zbrala vodilne ljudi italijanske in hrvaška kinotečne sfere, med njimi je bil tudi  slovenski zamejski kritik, publicist in režiser Sergij Grmek Germani.